V nadaljevanju preberite:

Čeprav je Gašper Tkačik (r. 1979) doktor fizike z univerze Princeton, ga je zanimala tudi socialna antropologija, razmišljal je o študiju medicine, privlači ga kozmologija in ta raznolikost se vidi tudi v njegovem profesionalnem delu. Kot profesor in mentor na znanstvenem inštitutu IST Austria povezuje predvsem fiziko in biologijo, ko poskuša živo naravo razlagati s številkami, podatki in računskimi modeli. Leta 2019 je prejel Liebnovo nagrado avstrijske akademije znanosti za mlade znanstvenike z območja nekdanje monarhije, od Slovencev so jo pred njim prejeli zgolj Josip Plemelj, Jožef Stefan in Friderik Pregl.

Če daš v računalniško formulo vedno iste podatke, dobiš vedno isti rezultat. To je osnova vse elektronike, toda nevroni niso takšni. Čeprav jim daš vedno enak stimul, bo njihov odziv samo približno enak, nikoli pa ne natančno enak.

Ni me strah posameznih odkritij, saj le širijo polje človeškega razumevanja in delovanja, bodisi v dobro bodisi slabo smer. Nisem pa prepričan, ali smo kot človeštvo sposobni dovolj hitro sprejeti vsa odkritja in nove tehnologije. V človeško družbo je vgrajeno časovno obdobje ene generacije, prav tako se družbene in politične inštitucije odzivajo na relativno počasnih časovnih skalah.

Prepričan sem, da lahko znanstveno razložimo vse laične dileme, vendar to zahteva napor na dveh frontah: prvič, pri stroki, ki mora pripraviti razlage za laično družbo, kar zahteva nekaj poenostavitve, a ne infantilizacije; drugič pa tudi pri laični družbi sami, saj mora biti pripravljena vložiti čas in miselni napor pri razumevanju znanstvenih razlag.

Prevelik je torej časovni razkorak med znanstveno ugotovitvijo in javno debato. Med ljudmi večkrat odmevajo sporne stvari, čeprav je znanost že zdavnaj podala dober odgovor nanje, le do ljudi še ni prišel. Problem je, kako sinhronizirati ogromno znanstveno produkcijo z vedenjem javnosti in kako sporočiti, da so danes nekatera vprašanja od včeraj že razrešena.