Preprečevanje kemorezistence raka in reševanje iberskih risov

Preprečevanje kemorezistence raka

Skupina slovenske raziskovalke prof. dr. Tee Lanišnik Rižner z ljubljanske medicinske fakultete in prof. dr. Trevorja M. Penninga s pensilvanske univerze je v strokovni reviji Pharmacological Reviews objavila članek »Aldo-Keto Reductases and Cancer Drug Resistance«. Pregledni članek razlaga mehanizme vpletenosti encimov aldo-keto reduktaz (AKR) v kemorezistenco raka in predstavi inhibitorje encimov AKR1C kot nove možne zdravilne učinkovine, ki bi lahko izboljšale učinkovitost kemoterapevtikov, so sporočili s fakultete. Neodzivnost na kemoterapevtike je glavni vzrok za neuspešno zdravljenje raka. Gre za zapleten proces, ki vključuje vrsto mehanizmov, navajajo raziskovalci.

Vanj so vpleteni tudi encimi aldo-keto reduktaze, saj so lahko neposredno vključeni v metabolizem kemoterapevtikov ali pa sodelujejo pri zmanjševanju celičnega stresa, ki je posledica delovanja kemoterapevtikov. Celični stres aktivira pot NRF2-KEAP1, pri čemer NRF2 deluje kot transkripcijski dejavnik in aktivira izražanje genov AKR, kar še poveča neodzivnost na kemoterapevtike. Encimi AKR sodelujejo tudi pri razvoju hormonsko odvisnih rakavih bolezni. Hormonska terapija, ki se uporablja za zdravljenje teh rakov, lahko stimulira izražanje genov AKR, kar je drugi mehanizem povezave AKR encimov s kemorezistenco. Raziskave na modelnih celičnih linijah in živalskih modelih so pokazale, da so inhibitorji poti NRF2-KEAP1 in encimov AKR1C nove možne zdravilne učinkovine, ki bi lahko preprečile kemorezistenco.

Reševanje iberskega risa

Še na začetku prejšnjega stoletja je v Španiji in na Portugalskem živelo kakšnih sto tisoč iberskih risov; ti so nekoliko manjši od evrazijskih, živečih pri nas. Poseljevanje in lov, najbolj pa bolezen med zajci, ki so njihov glavni plen, so risjo populacijo zdesetkali, tako da jih je bilo leta 2002 v divjini manj kot sto. Zganile so se okoljevarstvene organizacije, da bi preprečile izumrtje velike mačke. V divjino so znova naselili zajce, prepovedali so lov in zagnali obsežen program razmnoževanja. Konec lanskega leta je v divjini živelo že nekaj več kot 1100 risov, največ v Andaluziji, so pa živali, skotene v ujetništvu, naselili tudi v nekaterih drugih španskih pokrajinah in na Portugalskem.



»Presenečeni smo in seveda zelo zadovoljni,« je za agencijo AFP povedal Antonio Rivas, koordinator v centru za razmnoževanje El Acebuche v narodnem parku Donana. V tem in podobnih centrih rise razmnožujejo v velikanskih ogradah, ki posnemajo naravni habitat. Oskrbniki skušajo biti nevidni, da se risi ne bi navadili na ljudi. Hranijo jih z zajci, ki jih oskrbniki sicer nastavljajo v škatle, ki pa se odprejo šele nekaj ur po tistem, ko jih pustijo v parku, spet zato, da risi zajcev ne bi povezali z ljudmi. Oskrbniki v bližini risov nosijo masko, saj se ti, tako kot druge mačke, lahko nalezejo novega koronavirusa. Iz centrov v divjino izpustijo 85 odstotkov mladičev. Od tega jih preživi okoli 70 odstotkov, vsaka samica ima do šest mladičev na leto. Kljub spodbudnim podatkom pa je iberski ris še vedno ogrožena vrsta. Zunaj nevarnosti bo, ko bo populacija zrasla na več kot 3000 članov, od tega mora biti 750 samic, sposobnih razmnoževanja.
 

Iskali bodo nezemeljsko tehnologijo

Mednarodna ekipa znanstvenikov bo iskala tehnologijo, ki ne izvira z našega planeta. Projekt Galileo so oblikovali po odmevnem poročilu ameriške vlade o opažanjih neznanih letečih predmetov, vodi pa ga harvardski profesor Avi Loeb, ki je dvignil veliko prahu s svojimi teorijami o medzvezdnem objektu Oumuamua. Vesoljsko nebesno telo, ki je priletelo v naše osončje, je bilo tako zelo nenavadno, da je Loeb postavil teorijo, po kateri gre za ostanek napredne vesoljske tehnologije, kar so nekateri drugi znanstveniki ostro zavrnili.



»Po odkritju zvezdnih sistemov, podobnih našemu, ne moremo več zanikati možnosti, da obstajajo nezemeljske civilizacije,« poudarjajo člani projekta. Nekaj podobnih skupin že deluje, najbolj znana je Seti, toda v novem projektu se ne bodo zanašali zgolj na radijske teleskope, s katerimi želijo uloviti elektromagnetne signale, ampak bodo oblikovali mrežo teleskopov, kamer in računalnikov, ki bo oprezala za neznanimi letečimi predmeti. Skušali bodo dobiti visokoresolucijske posnetke neznane tehnologije na našem nebu, lovili bodo medzvezdne obiskovalce, podobne Oumuamui, in morebitne nenavadne satelite, ki opazujejo Zemljo. »Kar vidimo na nebu, ni nekaj, kar bi morali pojasnjevati politiki ali vojska, to bi morala razvozlati znanstvena skupnost,« je poudaril Loeb. Soustanovitelj projekta Frank Laukien, prav tako s Harvarda, se je označil za »hišnega skeptika« pri projektu. A dodal je, da nobene ideje ne smemo kar tako zavreči, temveč je treba dobiti podatke in jih znanstveno ovrednotiti. Zasebni vlagatelji so za projekt, ki so ga predstavili v začetku tedna, že namenili 1,75 milijona evrov.


 

Bo teleskop dobil novo ime?

Pri Nasi razmišljajo, da bi preimenovali najnovejši vesoljski teleskop, poimenovan po Jamesu Webbu, direktorju agencije med letoma 1961 in 1968. Pojavili so se namreč očitki, da je med politično kariero v 40. letih prejšnjega stoletja preganjal homoseksualce. Nekateri astronomi zato menijo, da bi s tem imenom več kot osem milijard evrov vreden projekt vseskozi označeval načela proti skupnosti LGBT, spet drugi opozarjajo, da je dokazov proti Webbu premalo, navajajo v članku na spletni strani revije Nature.



Teleskop, ki ga nameravajo jeseni končno izstreliti v vesolje, je izredno pomemben, zato so pozorni na vsako podrobnost, tudi na ime. Spomladi, ko so se pojavili namigi o Webbovi diskriminatorni politiki, je stekla peticija za preimenovanje teleskopa, podpisalo jo je več kot 1200 znanstvenikov. Nasa je svojemu glavnemu zgodovinarju Brianu Odomu naložila​, da zadevo razišče, šele nato se bodo odločili, kaj storiti, navajajo v reviji. Ime je leta 2002 izbral takratni Nasin administrator Sean O'Keefe. Izbira je marsikoga presenetila, saj so teleskope tradicionalno poimenovali po znanstvenikih, Webb, ki je umrl leta 1992, pa je bil predvsem politik, ki se je sicer na čelu Nase v obdobju Apolla zavzemal, da ostanejo sredstva tudi za znanstvene programe.