Obraz, napravljen v smeh

Če je edina stalnica v življenju sprememba, potem se res ne smemo preveč čuditi, da so časi, ko se gozdovi odenejo v zlato in hribi prvič v belo kapo, tokrat zares drugačni.

Vse od pomladi do zdaj je drugače, kot smo ne samo vajeni, predvsem je veliko drugače, kot si želimo, da bi bilo.
Zdi se, da smo vedno ujetniki svojih želja, in morda je to dobro: želje pomenijo napredek – in napredek je spet sprememba. Po našem je v nekem božjem redu, kot ga razumemo, tako, da bi morale biti spremembe vedno pozitivne, samo da stvarnik na to malo pozabi in so potem take, kot nam ni všeč.



Vedno se nam zdi, da bi morala biti naša pot ravna in brez ovir in da so prepreke nepravične. Manjkrat pomislimo, da je ravnina življenja po božje malo drugače zamišljena in da so ovire prav tako del ravnine kot tisto, kar je povsem gladko. Ja, jesen in zima bosta drugačni, kot si ju želimo, a vendar le taki, kot ju je prineslo življenje.

Ker smo ljudje prilagodljivi in bojeviti, se bomo na spremembe najprej navadili, potem pa težave, tako kot vedno, tudi premagali.
Tisti, ki verjamemo, da je naše življenje sestavljeno tudi iz telesnega gibanja, smo tega vajeni – toliko kot se spopadaš s športnim problemom, tako uspešen boš pri prehodu ovire.

Več kot vložiš v svoje športno početje, uspešnejši boš. Bolj zdrav in bolje se boš počutil. V športu, kot se ga lotevamo ljubiteljski športniki, spremembe niso vedno le pot navzgor, tudi če je naše stremljenje po tem veliko.

Svoje prinesejo leta, poškodbe in pred vsem tem zlasti sposobnosti vsakega posameznika. Tisti, ki v šport­nih početjih vztrajamo dovolj dolgo, nekoč spoznamo, da je naš največji napredek morda to, da smo lahko tako dolga leta posvetili tistemu, kar imamo tako radi. Da je naša največja stalnica, vztrajanje v športu, naša najboljša sprememba, čeprav tega nismo opazili.
O čem govorim? O tem, da smo se v tem dolgem in posebnem času spopadli s toliko spremembami, da smo povsem spremenili svoj način življenja. Če pogledate svoje prijatelje, ki se s športom niso nikoli ukvarjali, boste bržkone opazili, o čem govorim.



Tako kot je velika razlika med tistim, ki bere, in onim, ki ne, je razlika med ljudmi, ki se redno gibajo, in onimi, ki tega ne počnejo.
Včasih se mi zdi, da se pri ljudeh, ki se po svoji odločitvi redno gibljejo, gibkost duha in veselje do življenja zelo razlikujeta, če primerjam s tistimi, ki so se odločili, da gibkosti svojega duha ne bodo mešali z rekreacijo.
Sam težko verjamem, da ljudje, ki so vrhunske osebnosti in v svojem poklicnem življenju zelo uspešni, ob tem pa so se odločili, da se ne bodo gibali, niso prikrajšani za neke posebne drobce življenja, ki se jim reče športno veselje do življenja.
To so tisti trenutki, ko povsem odvržeš tegobe, ki jih sicer čutiš, in si preprosto vesel, ker si preživel svoj čas v naravi ali pri športnem početju, vsekakor pa v gibanju.


Saj ne pravim, da je to kaj več, kot imajo svojega in dobrega oni, le povem, kaj se mi zdi, da zamujajo. Gibanje.
Če bi me kdo vprašal, kakšno energijo premore beseda sreča, bi rekel, da kinetično. Pa sem bil v srednji šoli tako slab v fiziki, da me je profesorica vprašala, kaj bom v življenju sploh počel, in sem ji odgovoril, da če me bo tako zajebavala, kot me, bom lahko le fizični delavec. To samo mimogrede, ker sem opletal s fiziko, o kateri nič ne vem.

Zakaj tale šepava filozofija, vse do te vrste? Zato, ker se nam bo zdelo, da se nam življenje povsem spreminja, v resnici pa bomo le sopotniki številnih in nepričakovanih sprememb. Na katere smo kot športniki navajeni. Tisto, česar ne bomo storili, je to, da bi se nehali gibati. Tudi če bo prišel kakšen tak čas, da to ne bo najbolj preprosto. Predvsem pa se nihče izmed nas ne bo prepustil malodušju ali jezi, ker ni vse tako, kot smo si želeli. Čas, ko bo naš šport drugačen, velja morda pogledati kot obdobje, ko smo se poškodovali.

Poškodbe so vedno znak, da smo nekaj počeli narobe, in najboljši čas za razmislek, kaj je to bilo.
Tudi ta čas, ki prihaja, bo primeren za premišljevanje, katere stvari velja v življenju početi drugače. Evo, sam vem, da bom spet prebral knjižno polico, ki sem jo potolkel v najstniških letih. Recimo do pomladi meter nobelovcev. Deset počepov, pa Neruda. Tokrat Pablo.

In zagotovo bom na spletu našel veliko o tistem, kar me zanima glede ezoterike, kot se je ta kazala ljudem v različnih časih našega obstoja in razvoja. Predvsem razvoja. Spremembe. Ob vseh spremembah, ki se nam dogajajo, tudi teh, ki prihajajo, upam, da ne pozabimo na one okoli nas, ki jim bo šel ta čas težje od rok.



Športniki, tisti, ki vemo, kako pomemben je ferplej, solidarnost dovolj dobro poznamo, saj brez nje športna početja niso veselje, ampak zgolj posameznikova obsedenost, ob kateri ne vidi nič drugega kot le sebe. Pozitivna naravnanost do življenja je gonilo v gibanje zaljubljenih. Ja, zdaj je pred nami kakšna ovira, res je. Pa kaj. Še vsako smo premagali in tudi to bomo. Sam o tem nič ne dvomim.
In sem prepričan, da je tako z večino, ki v naši reviji najdete kaj koristnega.

Morda pa je zdaj tudi dober čas, da kakšen drobec tega poskušamo prenesti na one, ki so se gibanja doslej branili. Morda je najbolje, da začnemo pometati kar vsak pred svojim pragom in naj bodo prvi na vrsti naši najbližji. Najprej otroci. Zakaj oni? Ker je zanje vsak nov dan sprememba in ker nam spremembe vsem prinašajo napredek, vsaj po moje.
In ker je sprememba že otroški obraz, napravljen v smeh.