Evropa pogleduje k zvezdam: Se lahko osamosvoji od Starlinka in Spacexa?

Stara celina si prizadeva zgraditi lastno satelitsko omrežje Iris 2 in okrepiti svoje nosilne rakete, da bi zmanjšala odvisnost od ameriških tehnoloških velikanov ter povečala svojo strateško avtonomijo v vesolju.

Globalna tekma za prevlado v vesolju se zaostruje in Evropa se zaveda, da na tem področju zaostaja, zlasti za ZDA. Dogodki zadnjih let, še posebej vojna v Ukrajini, v kateri je satelitsko omrežje Starlink podjetja Spacex odigralo veliko vlogo pri zagotavljanju komunikacij, so boleče razkrili evropsko odvisnost od neevropskih ponudnikov. Kot poudarja italijanski portal Ares Difesa, mora Evropa razviti lastne alternative, če hoče ohraniti strateško avtonomijo in konkurenčnost v 21. stoletju.

Odgovor na ameriško prevlado

Ključni evropski projekt na tem področju je mreža satelitov Iris 2 (kratica pomeni infrastruktura za odpornost, medpovezljivost in varnost prek satelitov). Gre za odgovor Evropske unije na ameriški Starlink in podobne projekte. Namen Irisa 2 je, kot pojasnjujejo pri evropski komisiji, zagotoviti varne in zanesljive komunikacijske storitve za evropske vlade, vojsko, agencije za krizno upravljanje ter kritično infrastrukturo, kot so energetska omrežja in transport. Poleg tega naj bi sistem omogočal  komercialne širokopasovne internetne storitve, s čimer bi izboljšal povezljivost na slabše pokritih območjih Evrope in Afrike.

Ključni evropski projekt na tem področju je ambiciozna mreža satelitov Iris 2. FOTO: Stephane Corvaja/AFP

Projekt, vreden več milijard evrov, združuje javna sredstva EU in znatne zasebne naložbe. Za gradnjo in upravljanje sistema je bil po poročanju medija SpaceNews izbran velik industrijski konzorcij pod vodstvom evropskih vesoljskih velikanov, kot so Airbus Defence and Space, Thales Alenia Space, Eutelsat in SES. Sistem naj bi bil sestavljen iz več sto satelitov v različnih orbitah (nizka zemeljska orbita – LEO in geostacionarna orbita – GEO), polno operativnost pa naj bi dosegel med letoma 2027 in 2030. Evropski komisar za notranji trg Thierry Breton je projekt Iris 2 večkrat označil za ključnega za »digitalno suverenost« Evrope.

Ahilova peta: evropski dostop do vesolja

Vendar pa gradnja napredne mreže satelitov sama po sebi ni dovolj. Ključni izziv, na katerega opozarja tudi Ares Difesa, ostaja zanesljiv in cenovno konkurenčen evropski dostop do vesolja – torej lastne rakete za izstrelitev teh satelitov. Evropa ima na tem področju trenutno velike težave. Nova težka nosilna raketa ariane 6, ki naj bi postala hrbtenica evropskih izstrelitev in naslednica uspešne ariane 5, zamuja več let. Njen prvi polet je po zadnjih napovedih Evropske vesoljske agencije (Esa) predviden šele sredi letošnjega leta, če ne bo novih odlogov.

Hkrati je manjša raketa vega-C, namenjena izstreljevanju manjših satelitov, po neuspešnem drugem komercialnem poletu konec leta 2022 in kasnejših težavah pri testiranju motorja še vedno prizemljena. Kot da to ne bi bilo dovolj, je Evropa zaradi ruskega napada na Ukrajino izgubila dostop do ruskih sojuzov, ki so jih prej redno uporabljali za izstrelitve iz evropskega vesoljskega izstrelišča v Francoski Gvajani. Ironično je morala Evropa nekatere svoje pomembne znanstvene odprave, kot sta bili vesoljski teleskop Euclid in sonda Hera, po poročanju Reutersa izstreliti s konkurenčno raketo, falconom 9 podjetja Spacex.

Tekma z Muskom

Prav Spacex Elona Muska je največji izziv za evropske ambicije. Z raketami falcon 9, katerih prva stopnja je večkrat uporabna in lahko spet pristane na Zemlji, je Spacex drastično znižal cene izstrelitev in dosegel visoko frekvenco poletov – s tem se evropski sistem trenutno ne more kosati. Ariane 6 in vega-C sta zasnovani kot raketi za enkratno uporabo.

Spacex Elona Muska je največji izziv za evropske ambicije. FOTO: Brandon Bell/Reuters

Čeprav Esa in evropska industrija razvijata tehnologije za večkratno uporabnost, na primer prek demonstratorja Themis, in se pojavljajo tudi zasebna evropska podjetja z ambicijami na področju manjših večkratno uporabnih raket (kot sta nemški Rocket Factory Augsburg ali francoski MaiaSpace), je jasno, da Evropa na tem področju tehnološko zaostaja za Spacexom za več let.

Realnost evropskih vesoljskih sanj

Evropska unija in Esa kažeta močno politično voljo za dosego strateške avtonomije v vesolju. Projekt Iris 2 je dokaz te ambicije, a ovire zanj so realnost tehnoloških izzivov, zamude pri razvoju ključnih nosilnih raket in močna konkurenca predvsem iz ZDA. Kot ugotavlja Ares Difesa, bo morala Evropa vložiti ogromno sredstev in uskladiti prizadevanja številnih držav ter podjetij, če želi ujeti priključek. Mreža Iris 2, čeprav obsežna, bo po številu satelitov verjetno še vedno manjša od Starlinka, ki že šteje več tisoč aktivnih enot.

Pred Evropo je torej strma pot. Od uspeha projektov, kot sta Iris 2 in zagon zanesljivega delovanja raket ariane 6 in vega-C, ni odvisna le prihodnost evropske vesoljske industrije, temveč tudi njena sposobnost samostojnega delovanja na področju varnosti, komunikacij in opazovanja Zemlje. V svetu, kjer vesolje postaja vse bolj ključno geopolitično prizorišče, si Evropa preprosto ne more privoščiti, da bi bila zgolj opazovalka ali potnik na ameriških raketah. Vprašanje ostaja, ali bo tokratna politična volja dovolj močna, da premaga tehnološke in finančne ovire na poti do zvezd.