Obertauern, smučišče na drugem planetu

Medtem ko pri nas cvetijo forzicije, narcise in magnolije, je avstrijsko smučišče Obertauern v zvezni deželi Salzburg še v globoki zimi. Minuli konec tedna je tam na 160 centimetrov snežne odeje zapadlo še novih 36 centimetrov in do konca aprila je zagotovljena odlična smuka, kar domačinov kljub podnebnim spremembam niti malo ne preseneča.

Kraj, ki leži na nadmorski višini 1740 metrov, najvišja žičnica pa se povzpne na 2300 metrov, je od Slovenije oddaljen le dve uri in pol vožnje, sto kilometrov je do Salzburga. Kljub temu se zdi, kot da Obertauern leži na drugem planetu, saj podnebnih sprememb skorajda ne zaznavajo. Med vsemi avstrijskimi smučišči prav to slovi po najobilnejših snežnih padavinah, meritve pa so celo pokazale, da se debelina snežne odeje v zadnjih sto letih v povprečju sploh ni spremenila.

»Glavni razlog za priljubljenost Obertauerna so dobre snežne razmere, celo v takšnih zimah, kot je letošnja, ko snega v Alpah ni veliko. Drug razlog pa je, da tu ne potrebujete avtomobila. Takoj ko stopite iz hotela, se že lahko podate naravnost na smučišče,« pravi Mario Siedler, direktor Turistične zveze Obertauern.

Marca letos so obeležili šest desetletij od tedna, ko je tudi Obertauern zajela beatlomanija. Nanjo še vedno spominja obeležje pred hotelom Edelweiss, kjer so bili nastanjeni. FOTO: Urša Izgoršek

Smučarjem vseh ravni je na voljo sto kilometrov prog, najvišje se dvigujejo na 2300 metrih, čudoviti razgledi pa zaobjemajo 2500 metrov visoke vršace gorovja Radstädter Tauern. Sezona se običajno začne konec novembra in traja do začetka maja, eden od vrhuncev pa so velikonočni prazniki, ki so letos precej pozno na koledarju. A vendar tudi tam zaznavajo podnebne spremembe, pravi Siedler in pojasni, da so imeli letos neverjetno dolgo, skoraj desettedensko obdobje sončnega vremena, ki je privabilo številne smučarje.

Nad pomanjkanjem snega se ne morejo pritoževati. Na smučiščih je običajno okrog 80 odstotkov naravnega, le podlaga je narejena iz umetnega oziroma strojno narejenega, se popravi. Pomisleki, da bi zaradi uporabe kemikalij onesnaževali okolje, so nesmiselni: »Za sneg, ki ga naredijo stroji, potrebujemo le vodo, pritisk in nizke temperature. Kemikalij ne uporablja nihče, to je stara zgodba, ki so si jo izmislili v 80. letih.«

Kraj, ki je nastal iz nič

Najstarejši hotel v kraju je Perner, ki leži povsem ob glavni cesti in je v lasti družine Perner. »Eden prvih ljudi v tem kraju je bil moj dedek Bernhard Perner, zelo znan alpinist in gorski reševalec iz bližine Dachsteina. Ker je bil ugleden, so mu dovolili, da je tu prevzel vodenje alpinističnega kluba, kar je počel kar 30 let. Takrat še ni bilo nobenih žičnic, a ljudje z Dunaja so sem že prihajali smučat. Ded je kupil zemljišče, na njem postavil majhno gostišče s prenočišči in tako se je začela naša hotelirska zgodba,« je povzel sedanji direktor Lukas Perner, ki predano nadaljuje tradicijo, v katero je vpeta vsa družina, tako mama in oče kot tudi njegova žena.

Lukas Perner nadaljuje družinsko tradicijo in vodi najstarejši hotel v kraju. FOTO: Urša Izgoršek

Imata tri otroke in najstarejši se bo po lastni izbiri prihodnje leto vpisal v turistično šolo. Hotel z 90 sobami sodi med tri največje v kraju, tako kot najboljše pa ga odlikuje prijeten preplet tradicije s sodobnostjo. Pernerjevi poletno sezono zaenkrat še ignorirajo, raje so trudijo, da svojim zimskim gostom naredijo bivanje naredijo čim bolj udobno, poskrbijo za prijetno vzdušje, dobro in zdravo hrano, kvalitetno vino, odličen velnes, skratka za to, da je celotna ponudba na visoki ravni.

Kraj, ki je nastal tako rekoč iz nič, ima zdaj približno 10.000 posteljnih kapacitet, pozimi naštejejo milijon prenočitev oziroma od 105 do 110 dni, ko so zasedene vse nastanitve.

Ker ga obdajajo visoke gore, ni veliko možnosti za širitev kapacitet. »Lastniki hotelov in žičnic so ugotovili, da bodo vlagali v kakovost, če ne morejo vlagati v kapacitete. Prizadevajo si, da imajo dobre restavracije, udobne sobe, centre dobrega počutja, mnogo hotelov je zgradilo dodaten spa, tako da je eden namenjen odraslim, drugim pa družinam z otroki,« turistično politiko pojasnjuje Siedler. Turisti prihajajo iz številnih držav, 25 odstotkov je Avstrijcev, 45 odstotkov Nemcev, sedem odstotkov jih je iz Beneluksa, okoli deset iz bližnjih vzhodnih držav, pa tudi Hrvaške in Poljske.

Pri njih počitnikujejo tako družine z otroki kot mladi, ki so željni zabav v kočah in uživajo na apres ski. »K nam prihaja zelo raznolika mešanica gostov. Dejstvo pa je, da se ne želimo opredeliti kot destinacija za določen tip turista. Nočemo biti le izbira za družine niti ne za turne smučarje. Želimo poskrbeti za vsakega gosta tako, kot ustreza njemu.«

In za kakšne goste veljamo Slovenci, ki lahko tja prihitimo tudi za zgolj en dan? »Ste zelo sproščeni. Za prihod se odločate spontano, glede na vremensko napoved, običajno ostanete dva ali tri dni. Radi imate dobro tradicionalno avstrijsko hrano, kot je dunajski zrezek in podobno, nič posebno imenitnega. Radi posedite v koči, spijete kakšno pivo in samo uživate. Ste dobri gostje, sproščeni in nezahtevni. Kar nekaj Slovencev se vedno znova vrača k nam in v iste hotele.«

Poletne priložnosti

V Obertauernu nihče ne razmišlja o tem, da bi dal prednost poletni sezoni, ki je zelo kratka. Ko se zima dokončno poslovi, približno polovica hotelov zapre svoja vrata do pozne jeseni. »Lanska zima je bila po obisku rekordna, letošnja bo očitno še boljša,« je na dan, ko se je napovedovalo celodnevno sneženje, napovedal Siedler. »Želimo si, da zimska sezona ostane takšna, kot je, hkrati pa vse bolj promoviramo tudi poletno, ki se začenja sredi junija in konča septembra.« Nekateri hoteli so že odprti tudi poleti, saj jih v turističnem združenju spodbujajo, naj kar najbolje izkoristijo obe sezoni.

Enajst gorskih jezer ustvarja poletno panoramo Obertauerna. FOTO: Shutterstock

Tako kot imajo svoj čar s snegom pobeljeni vrhovi, poleti na pohode, gorski tek in gorsko kolesarjenje vabijo zeleni travniki in skalnati vrhovi. Še posebno slikovita je okolica Obertauerna zaradi enajstih smaragdno zelenih gorskih jezerc, v katerih se je mogoče tudi kopati, če se seveda zmorete potopiti v vodo, ki ima od 10 do 15 stopinj. Mario Siedler razkrije še lokalno zanimivost: na 2000 metrih je jezero, globoko le dva metra, ki se lahko v vročih dneh segreje celo na 22 stopinj. A že prvi dež iz njega spet naredi ledenico.

Pokrajina vabi gorske kolesarje in tekače, izletnike, veliko je priložnosti tudi za otroke. »Zavedamo se, da nas čaka še mnogo dela, zato gremo korak za korakom. A napredek je očiten. Pred desetimi leti smo v poletni sezoni našteli okrog 35.000 prenočitev, zdaj jih imamo že 100.000, naš cilj pa je, da v desetih letih dosežemo okoli 300.000 prenočitev,« pravi Siedler.

Prednost Obertauerna je tudi v njegovem lahkem dostopu do visokogorja. »Medtem ko se morate drugje povzpeti za 1300 do 1500 metrov, se pri nas le za tristo metrov in že doživite pravo gorsko vzdušje in čudovite razglede.«

Obertauern velja za beli oziroma zimski Eldorado, a ima vse pogoje, da postane tudi poletni.