Simbol pohlepnega imperija kraljuje na morskem dnu

Če britanski piloti Kraljevih zračnih sil pred dobrimi 80 leti ob obali med Koprom in Izolo ne bi potopili ladje Rex, danes nihče ne bi vedel zanjo, režiser Federico­ Fellini je v Amarcordu ne bi predelal v mit, tisoči ljudi ne bi odnašali z nje bolj ali manj dragocenih stvari, ljudje ne bi pripovedovali vnukom vse bolj pravljičnih zgodb, zanesenjaki­ ne bi pisali knjig in od oblasti ne bi zahtevali postavitve muzeja ... Skratka, brez potopljenega Rexa bi bilo življenje za mnoge še za spoznanje bolj dolgočasno in suhoparno.

Marjan Kralj v svoji izolski galeriji Rex Foto Boris Šuligoj

O Rexovem mitu nam je že pred časom dovolj slikovito povedal upokojeni upravitelj ladijskega stroja Slavko Franca, eden od tisočih ali več, ki so imeli tak ali drugačen spomin nanjo. »Če ladje ne bi potopili v našem morju, mi ne bi imeli nobene zgodbe. Šla bi v razrez, spremenila bi se v prah in vsi bi pozabili nanjo. Tako pa imamo zgodbo. Kar zadeva nas in mene osebno, je bolje, da so jo britanska letala zbombardirala.«

O 268 metrov dolgi ladji, ki so jo splavili julija 1931 v Genovi, so spregovorili sinoči na geografskem večeru v Hrvatinih, ki ga je v okviru svetovne akcije Geonight 2025 pripravilo tudi Turistično društvo Hrvatini. Na njem je udeležencem večera o svojih spominih na potopljeno ladjo in poznejših raziskavah spregovoril izolski ljubiteljski zbiralec, raziskovalec, slikar in galerist Marjan Kralj. Iz Hrvatinov, z vrha Miljskih hribov, so si lahko ogledali del morja med Koprom in Izolo, kjer so na morskem dnu še zmeraj deli potopljenega Rexa. Na drugi (italijanski) strani teh hribov je bila pri Miljah ladjedelnica (zdaj je apartmajsko naselje in marina Porto San Rocco), kjer so istega leta 1931 dogradili Rexovo sestrsko ladjo Conte di Savoia, le da je bila 20 metrov krajša od Rexa. Conte di Savoia so zavezniki potopili že leta 1943.

Kako privlačna je ladja za javnost, pove podatek, da je Pomorski muzej Piran leta 2022 natisnil zajetno knjigo o Rexu, pri kateri je sodelovalo več avtorjev in vrsta pričevalcev, zanjo so uporabili tudi obsežen zbir virov in dokumentov. Knjigo so tedaj izdali v 500 izvodih in je prej kot v dveh letih pošla. Zato so jo konec lanskega leta ponatisnili še v 300 izvodih, nam je povedala njena ključna avtorica, muzejska svetnica dr. Nadja Terčon.

Ljubitelj, ki ga je začarala potopljena ladja

Marjanu Kralju gre zasluga, da je med prvimi v naši državi najbolj vztrajno in najglasneje obudil spomin nanjo in opozarjal, da bi morale oblasti (pa tudi turistično gospodarstvo) za ta spomin narediti veliko več, kot so. Potopljena ladja ga je bolj kot druge zaznamovala že zaradi istega imena, ki ga nosita.

»Bil sem razmeroma dober plavalec, zato sem že kot mulec, pri svojih osmih ali devetih letih, sredi petdesetih let preplaval tistih približno 200 metrov od obale in plezal po razžarjeni železni oplati prevrnjene ladje, ki so jo delavci splitskega Brodospasa sredi petdesetih let – tudi s pomočjo plavajočega žerjava Veli Jože – postopoma rezali in odvažali v Pulj in na Reko, od tam pa z vlakom v jeseniško železarno,« je povedal Marjan Kralj.

Tako je Rexa upodobil Marjan Kralj. Foto Boris Šuligoj

Ne samo Marjan, vrsta otrok, dijakov in študentov, pa tudi drugih prebivalcev obale in ribičev, je v tistih letih dojemala potopljeno ladjo kot neke vrste samopostrežno trgovino. Otroci so vlekli iz morja staro železo, še raje svinec, baker, medenino, tudi kovano železo in bron, in vse to prodajali na odpadih. Kak poletni mesec so otroci zaslužili celo več kot starši v službi. Če je država tista leta trdila, da je Rex največji rudnik železa (razrezali so ga 24.000 ton) v tedanji Jugoslaviji, če je država prodala tržaškemu trgovskemu podjetju preostanek nafte (ki se ni razlila v morje ali zgorela), so prva leta domačini z nje odnašali premog, olje, kose železa za gradnjo, keramične ploščice, mize, stole, lestve, vrvi, okna, sanitarno opremo ...

Uničeni Rex v Koprskem zalivu leta 1944 Foto Vojni muzej v Londonu, Maurizio Eliseo

V Hrvaškem pomorskem muzeju Split hranijo velike železne črke imena s premca. V direktorski pisarni Vinakoper imajo še zdaj lepo ohranjeno pohištvo (pisalno mizo in dve omari) z Rexa, klavir znamke C. Bechstein je v avli Kosovelovega kulturnega doma v Sežani, strelovod z Rexa je na zasebni hiši v Miljah, v piranskem muzeju imajo kar nekaj srebrne ali posrebrene posode in jedilnega pribora, ogledalo s predalnikom, pri številnih zasebnih zbirateljih so kozarci, krožniki, posode za juhe, skodelice, medeninasti koščki ladijske opreme ... Nekateri posamezniki so doma urejali majhne, zasebne zbirke Rexovih predmetov.

Marjan Kralj ima v Izoli galerijo, polno starih fotografij in svojih slik, na katerih je na sto načinov upodobljen Rex ali nekaj, kar je povezano z njim. »Pred kakimi tridesetimi leti smo v Izoli ­ustanovili Društvo ljubiteljev morja Rex, v katerem je delovalo od šestdeset do sedemdeset članov, kjer smo si izmenjevali pričevanja, spomine, vire in podatke, tudi predmete. ­Seznam vseh teh lastnikov in predmetov sem pred leti ­predal ­Pomorskemu muzeju Piran. ­Oblikovali smo tudi posebno spletno stran, ki je vzbudila precej pozornosti po svetu,« je povedal sogovornik, ki nam je pojasnil, kako je po naključju na potovanju po Avstraliji srečal domačina (Rusa po narodnosti), s katerim sta se pogovarjala o Rexu. Ta mu je ­nekaj mesecev pozneje iz Avstralije poslal profesionalno videokaseto z daljšim dokumentarnim filmskim posnetkom bombardiranja Rexa.

Zaklad in vijak z Rexa

Marjan Kralj pri svojih teorijah zahaja v skoraj pravljične vode. Trdi namreč, da so Nemci na Rexu (dokler je bil še privezan v Trstu) spravljali dragoceno zlato, dragulje in druge dragotine, ki so jih ­pobrali vsem odpeljanim v taborišča. Nemci so te dragotine odpeljali, še preden so Rexa pripeljali pred ­Izolo, po Marjanovi teoriji pa je precej možnosti, da je ostal v sobi številka 87 in so zaklad pobrali partizanski poveljniki ali pa je bil tako dobro skrit, da je morda še zdaj neodkrit. To naj bi potrjevali tudi vztrajni poskusi nekaterih tujcev, ki so se po vojni večkrat ponujali, da bi reševali ali odkupili ladjo, vendar je posebno splitsko sodišče presodilo, da je ladja pomorski vojni plen Jugoslavije.

Napad na Rexa ob obali med Koprom in Izolo 9. septembra leta 1944 Foto Vojni muzej v Londonu, Maurizio Eliseo

Marjan Kralj je prepričan, da je vsaj en ladijski vijak, s premerom šest metrov, še zmeraj zapičen v mulj pod morskim dnom. Razkril nam je, da so morsko dno pred kakimi desetimi leti pregledovali italijanski raziskovalci, kajti slovenski niso prepričani, da je propeler res še tam. Kralj se ni več spomnil (ali hotel spomniti) imena ali institucije, ki je prostor raziskovala, čeprav je morsko dno s preostalimi deli Rexa od leta 2009 zavarovano kot arheološko najdišče. Še 80 let po potopitvi ladje je na dnu približno 200 metrov dolg in pet metrov globok odtis potopljenega ladijskega trupa. Arheolog dr Andrej Gaspari je ocenil, da je pod muljem še kakih 20 do 30 odstotkov železa, saj vsega niso mogli potegniti iz mulja. Gaspari pravi: »Gre za enega od najbolj kompleksnih dediščinskih fenomenov, tako z materialnimi prvinami arheološkega, zgodovinskega in vojnega značaja kot nesnovne kulturne dediščine.«

Rex seveda ni samo pravljica o nekoč velikem imperiju, ki je hotel obvladovati svet, ampak tudi zgodovinski dokument Mussolinijevega pohlepa po kolonijah, spomin na čase, ko so se obubožani Evropejci iz naših krajev množično ­selili v Ameriko, hkrati tudi spomin na represijo tega režima proti vsem, ki so bili njegovi nasprotniki. Ladja je poskušala očarati svet, pozornost javnosti je preusmerjala k razkošju in tehnološki odličnosti, medtem ko so v kolonijah in okupiranih deželah že potekala ali se začela osvajalska vojaška ­grozodejstva.

Zmagovalci poskušajo
pokoriti poražence

Zakaj so se britanski piloti tako znesli nad zapuščeno in zasidrano ladjo ob slovenski obali? Nanjo so namreč izstrelili kar 123 zažigalnih raket in streljali še potem, ko je bila že potopljena in je gorela, iz nje pa je v morje iztekala nafta in za več mesecev onesnažila obalo med Koprom in Izolo. Na to vprašanje je Kralj podal več tez. Zavezniki so se bali, da bodo Nemci sami potopili ladjo pred Trstom in s tem zaprli vplutje v tržaško pristanišče. Druga teza je, da so hoteli Nemcem preprečiti umik z ladjo in pobeg. Tretja pa, da je šlo za golo maščevanje krutemu režimu, ki je povzročil toliko gorja.

Tržaški poznavalec Rexa Maurizio Eliseo je prepričan, da so zmagovalci vseh vojn potapljali ladje, rušili mesta in delali škodo predvsem zato, da bi bili poraženci po vojni prisiljeni sprejeti pomoč zmagovalcev in s tem ubogljivo in poslušno politiko do zmagovalcev. Po njegovem je to pravilo vseh vojn.