Kot bi se zbudili v novo jutro

Tak je občutek, tudi za nas, ki smo prvo številko revije sestavili januarja 2002; kot bi se zbudili v jutro in bili postavljeni v dan, v kakršnem do tedaj še nismo bili.
Ampak, ni vsak dan, vedno znova, tak, da ne vemo, kaj vse bo prinesel po poti od tistega, ko sonce pokuka izza gore in potem čez čas pade za njo?

Ne vstopamo le v novo leto, ki bo drugačno samo zato, ker ga ne bomo mogli oblikovati po svoji podobi in pričakovanjih, kot je bilo to pred dobrim letom. Vstopamo v nov svet in v nova življenja.
Če bi uporabili medicinski izraz, bi rekli, da se zdi, da je novi čas alergičen na naša stara življenja in se zato slabo počutimo, nismo povsem pri sebi. Lahko je tudi drugače: da se je stari čas preprosto izpel in da je večini tistega, za kar se je zdelo, da bo za vedno, potekel rok uporabe.

Srečo imamo, da smo v skupini, ki je podedovala iz pravkar končane preteklosti nekaj izjemnega: veliko veselje do gibanja in vedenje, da je seveda za naše počutje biti zdrav nekaj nepresegljivega, kar se tiče našega zaznavanja lastnega telesa, in glave, in naše umeščenosti v lepoto življenja, vendar pa da je veliko bolj pomembna pot, po kateri pridemo do tega izjemnega cilja.
Naša pot, kako skrbimo za zdravje.

Zdravje je izmuzljiv cilj. Nikoli nas ne čaka na neki točki, da ga ujamemo, vedno je dva, tri korake pred nami, in pričakuje, da ga, ko ga ujamemo in se ga dotaknemo, z našim stikom napolnimo, potem pa nam spet uide in ga ponovno lovimo.
Zdravje ni hudobno. Zdravje je neskončno dobro. Po svoje skrbi za nas, in ne mi zanj – takrat ko ga lovimo, največ storimo zase.
Biti zdrav je tako, kot bi imeli na vrhu glave lijak, skozi katerega v telo nalijemo tekočino, ki nas poganja, naliti pa jo je treba od prstov na nogah do vrha temena. Tekočina nas poganja, ob tem pa počasi izginja in se ne obnavlja v nas, temveč nekje zunaj, v vrču, iz katerega ponovno dolijemo vase.

Tisti, ki smo že stopili v ring z novo boleznijo, vemo, da je zahrbtna nasprotnica. Ne samo da nam pripelje tak kroše okoli kepe, da se počutimo slabše, kot smo se kadar koli v zadnjih treh kilometrih velikega maratona, na zadnjih sto metrih kolesarske dirke na Vršič, na tistem težkem klancu pri vodovodu, ko na smučeh tečemo v Tamar, pod bremenom, ki ga skušamo še zadnjič dvigniti s prsi, ali pa v zadnji ponovitvi visokointenzivne vadbe, ko nismo več prepričani, ali nam ne bo kaj ušlo iz telesa, tam pri škofiji.

Bolezen je tudi veliko več kot tisti najbolj neumni občutek, ko v iskanju zdravja zaradi napora vrnemo zajtrk na svetlo – vse to ni nič proti tistemu, kar ima bolezen še v rokavu, kot asa.
Dolg rep ima bolezen, ki nas zdaj obvladuje, in sploh ne za tiste, ki smo se že skregali z njo. Morda še bolj vpliva na zdrave, ki se skušajo na vsak način vrniti v neskončno privlačnost življenja po športno, kot smo ga poznali.
Veliko se končno govori o težavah, ki jih bodo imeli otroci, ko se bodo vrnili v šolo, tudi tistih, povezanih s športom in intenzivnejšim gibanjem otrok sploh.

Vendar pa ob tem ni potrebe ne po paniki ne jezi. Včasih skoraj besnilo povedanega in zapisanega o težavah, ki jih imajo otroci, bo izginilo takoj, ko se bo v politiki pojavilo kaj bolj vznemirljivega. Potem bo spet tako, kot je bilo, bilo pa je tako, da smo se z zdravjem otrok, mladostnikov, starostnikov, z zdravjem vseh premalo ukvarjali.

Tisti, ki že dolgo vemo, kako pomembno je sestavljati drobce dobrega za zdravo telo, da bi v nas morda bival tudi zdrav duh, in da bi bilo oboje, v sozvočju, dobro tudi za tiste, ki so na tej poti kakšen korak zadaj, smo v precejšnji prednosti.
A na poti skozi željo nazaj k vrednotam, ki smo jih spoznali med gibanjem, velja biti pazljiv. Vrnitev na silo nam ne bo prinesla nič dobrega. Pravzaprav nam lahko prinese le tisto, kar je bilo zapisano malo prej, o koncu maratona, kolesarjenja, teka na smučeh, dvigu bremena in obupa pri skrajnem naporu visokointenzivne intervalne vadbe.

Morda zdaj vse te občutke skorajda pogrešamo, a velja se vprašati, ali so bila ta občutja tudi pravi delčki gradnikov našega zdravja.
Odgovor? Vsak ga bo zagotovo lahko našel le sam.
Vračanje pa je vseeno velika priložnost, da stvari, ki nam tako veliko pomenijo – in gibanje nam zagotovo –, začnemo bolje spoznavati, da skušamo razumeti, kako naše telo deluje, zakaj napredujemo in zakaj nas včasih kaj boli, in da ne pozabimo na tisto, kar je najbolj pomembno, a smo do tega velikokrat nemarni.
Kako in s čim polnimo svoje telo.

Da se nam naenkrat ne bi zgodilo, kot piše zdravnica Nada o ljudeh v domovih za starejše. Ne pri nas, po vsej Evropi: številna življenja so se prehitro iztekla zaradi podhranjenosti in premalo gibanja. Jasno, da tega ne bo nihče priznal.
Jap, na novem začetku smo. Čeprav morda ni videti tako, je na poti, ki nas čaka, veliko več svetlobe kot senc. Sam tudi cepiva zagotovo ne vidim kot sence, a tudi pri cepljenju je tako, da zanj potrebujemo zdravo telo.
Dolgoročnega zdravja ni v lekarnah, tam so le fragmenti, ki nam lahko pomagajo v lovu, v tistih dveh, treh korakih, ko zdravje lovimo.

Vrnimo se počasi, na tej poti držimo za roko tudi otroke, mladostnike in starejše, predvsem pa se takoj, zares takoj – ko bo varno – začnimo družiti v športnih skupinah in se ob vadbi veliko pogovarjajmo. Sploh ne zgolj o športnem življenju, bolje bo, da sčasoma predelamo večino tistega, kar smo spoznali v zadnjem letu.
Lahko vadimo sami, zase in brez načrta, zakaj pa ne. Vendar pa je morda nov čas tudi priložnost, da se korak višje povzpnemo s pomočjo nekoga, ki ima veliko več znanja, kot ga imamo sami.

Tistim, ki vam na tej poti prodajajo še »ampak zares nujne« škatlice z vitamini, se ognimo v velikem loku. Kot za nas prihaja nov čas in bomo zdravje iskali predvsem znotraj sebe, je njihov čas potekel.
Vse bo dobro.