Vedno je treba naprej

Pravijo, da je treba živeti v sedanjosti, da ne smemo gledati nazaj, ampak moramo imeti pogled pripet v prihodnost. Pripetost nazaj ni dobra. Ko je nekdo z nogo zataknjen za korenino, ga ta zadržuje v časih in občutenjih, ki bi morali biti že davno mimo. Če človek to občuti vsak dan in stoji na mestu, vidi, da se premika vse – samo on ne.

Tretjega januarja, pisalo se je leto 2002, je bila na svetlo poslana prva številka naše revije. Čeprav najbrž po nobeni podobni prilogi na svetu ni nastalo toliko knjig kot prav po naši, bi bila najbolj nora zagotovo knjiga ravno o njej.
Zagotovo bi se brala napeto in marsikdo ne bi verjel, da je vse zapisano sploh lahko res.
Te knjige nikoli ne bo.

Tisto, kar bi bilo lahko napeto branje, je nekaj, kar bi moralo spremljati razvoj vsakih na papir zapisanih misli, ki so namenjene ljudem. Bralcem.

Če se ves čas nekaj dogaja in če ves čas delaš, si ves čas sredi sprememb. Pravzaprav postaneš sam velika sprememba.
Včasih celo tako velika, da ne spoznaš niti samega sebe.

Sredi maja rojstnega leta je bil na naslovnici Pavle Kozjek, eden najsilovitejših osvajalcev nekoristnega sveta, ki nam državljanom Slovenije vseh narodnosti in veroizpovedi tako veliko pomeni.
Gore. Hribi. Nekaj, kar je vtkano v vsakogar, ki živi v naši zeleni piki, nabiti na planet tako posrečeno, da ne more biti drugače, kot da se sprijaznimo s tem, da živimo na enem lepših koncev kamna, ki se zabava s kroženjem okoli Sonca in ki pričakuje od Lune, da to brezplačno počne okoli njega.

Gore so tu, samoumevne kot vesolje, ki je tu in vedno bo. Ne razumemo ga povsem, a nam je v resnici kljub svoji srhljivosti in neskončnosti všeč.
Z gorami je podobno. So samoumevne, prečudovite in včasih, ko se prepirajo s sencami in meglicami in nevihtami, srhljive; ko pa zanje pade sonce in senca požre rdečino, se sprašujemo, kdo živi tam, v dalji, kamor je sonce potonilo.

Za gorami živijo ljudje, kot smo mi. Tako kot mi zdaj ne morejo hoditi v gore, po mivki ali pač tja, kamor hodijo. Zdi se, da smo prikovani na mestu. Da je ves planet pribit z žebljem v zemljevidu vesolja in da stoji pri miru. Vemo, da to ni dobro, ker bo ponekod vedno dan in drugje vedno noč in s poletjem in zimo bo prav tako.

Pa ne bo tako. Nogo, ki je zataknjena za korenino, bomo osvobodili, korak bo spet pravi, strumen in gotov, šli bomo naprej.


Na teh straneh smo prvi korak naredili tistega daljnega januarja in še na misel nam ne pride, da bi obupali, ker se nam je noga ujela v past.
V človeški naravi je, da verjamemo, da zmoremo in da se vedno rešimo.
Pavle s tiste majske naslovnice se je poslovil nekje tam daleč, kamor pade sonce, ko Bog ugasne luč. Še vedno je tam in še vedno je z nami.

Ko gremo v hribe, je z nami, in ko lepimo misli v članke in jih strnemo v snopič, tudi.
Človek se nikoli ne ustavi in nikoli ne hodi sam, vedno je kdo z njim, pa čeprav nekdo iz preteklosti. Tudi ta hodi s teboj in te ne zaustavlja. Zaradi vsega, kar si se naučil od njega, greš naprej z bolj odločnim korakom, saj veš veliko več kot nekaj stopinj pred tem.

V vesolje pribiti planet se spet začne premikati, sprva še škripajoč, a vendarle. Ko bo ujel svojo hitrost, se bo spet vrtel, kot se mora, in bodo dan in noč, poletje in zima, pomlad in jesen. Kmalu po tem, ko bo s koledarja odpadel zadnji list, bo bolje.

Ste prebrali, kaj je v uvodniku zapisala Lora, življenjska sopotnica Primoža Rogliča? Nekdo, ki bi moral tedne ležati, je skoraj skoval Tour v zlatu – in dan po tem, ko je bilo vse videti, kot da je ne samo konec rumenega, ampak sveta nasploh, se je začela nova pot. Zanjo neskončno težja kot zanj. Boj s samim seboj, s svetlim in temnim, vedno pot naprej in korak v svetlobo.
Naš Pavle je šel na Everest brez dodatnega kisika in tam na Hillaryjevi stopnji, kjer drugi premišljujejo, kako je z jeklenko, je pač splezal še tisto.

Vedno je treba naprej. Njegova soproga je z nami na teh straneh že od začetka in brez nje bi bili manj zdravi, pa tudi kakšno olimpijsko odličje manj bi Slovenci imeli. Še ena izmed nenapisanih knjig ...
Nekateri bolj kot neskončno nežnost božiča in prvinsko veselje rojstva novega leta zaznavamo neki drug vonj. Vonj, ki ga poznamo, a se nam zdi, da ga ne bo več.

Po pomladi diši. Nam že od tistih dveh let po prelomu tisočletja, vsem pa od nekdaj.
A na mestu ga ne bomo ujeli, treba bo za njim. Ne moreš biti s telesom v zimi in z željami sredi s cveticami posutega travnika.
Še nekaj korakov, pa bomo celi in v vsem tam.
Ne vem, ali bo Primož prihodnje leto osvojil Tour. Tam pa bo.