Malo levo od raja

Kratki dnevi so bili že, ko smo bili še v tistih starih življenjih, in meglena ali sončna jutra so se rojevala tudi takrat; in tudi skozi one dni smo se prebijali s skrbmi, saj se nam je zagotovo včasih zdelo, da so stvari brezizhodne.
Zame je sinonim brezizhodnosti, če pogledam v ne tako davno zgodovino, tisto, kar se je dogajalo med balkansko morijo, v, recimo, Sarajevu.

Ko ni bilo hrane, vode in ko so namesto ptic po zraku leteli metki. Ptice se ljudi ognejo, svinec ne.
To je težko.

Pred nekaj dnevi sem šaril po kleti in naletel na šop papirjev, ki sem jih nemarno spravil na varno, ko sem pospravljal materino zapuščino. In sem videl nekaj, kar je po mojem hudo. Obledel list papirja in zapisnik, kako je nekdo obdolžil staro mater, da je med vojno nekoga izdala Nemcem. Stvar je bila nekoliko komična, glede na to, da je stara mati delala za OF in da je starega očeta nekdo zares izdal Italijanom in je bil zato dve leti zaprt. Jasno, zaradi OF. Rad imam boks, a taka boksarska vreča, kot je bil stari oče za Lahe ....

In potem po vojni, ko se stari foter vrne bolan iz partizanov in vidi, da od OF ni ostalo nič, in ko stara mati misli, da je zdaj čas za družino, dokler bo stari foter še živ, takrat te neki nesrečnik ovadi, da bi si rešil kožo.
Res si težko predstavljam, kako je, če ti Italijani in Nemci sredi noči tolčejo po vratih in vpadajo v stanovanje in če se dve leti pojaš po hostah, dobiš tri medalje za pogum, čeprav nisi v partiji, in se ti potem v času, ki bi moral biti lep, zgodi to.

Morda tudi zato, ker poveš, da je tisto, kar se je zgodilo ljudem v Kočevskem rogu, nekaj, kar ne gre skupaj s civilizacijo. In da so bili oni na oni strani pač tam, da pa so bili vseeno samo ljudje in rojaki.
Po mojem je to hudo. Po mojem je največji virus na tem planetu zloba, hudobija.
Takega virusa se je težko znebiti, ne pa tega, ki je tu zdaj.

Naš čas je težak, tudi nevaren za zdravje, a v resnici nam nihče namenoma ne streže po življenju. Le prostor ugodja se nam je zožil, ja, človek se zelo hitro navadi na bolje, nikakor pa nam ne gre, ko se nam zgodi, da se zavemo, da smo na poti navzdol.
Če sem o čem prepričan, sem o tem, da bomo tudi skozi ta čas zmogli. Da bomo skozenj prišli poškodovani? Morda, a kakor to razumeš. Poškodba je lahko tudi nova izkušnja in lahko pomeni novo znanje. Novo zavedanje.

Recimo, da bomo toliko modri, da bomo v času, ki pride, bolj zadovoljni s seboj. S tem, da smo, in ne, ker nekaj imamo. Da živimo v tem raju na zemlji, ki – če se ne greš politike – res ponuja ogromno. Narava, ta mati Terezija vsega zdravilstva, nas v naši domovini lahko zdravi na vsakem koraku. Če želimo, se lahko modrosti, moči in lepote naužijemo na marsikaterem vogalu naše urbane sedanjosti.
Če nam to in splet nista dovolj, imamo dve uri do Benetk in nekaj več do Dunaja. Smo sredi Evrope in Evropa je tudi ena od zibelk civilizacije. Omike.

Vsakršne. Tudi tiste, ki pravi, da je sprega duha in telesa ne le nujna, ampak da je to najbolj naravna vez, ki nam je na voljo.
S svojega okna vidim kamniške planine in na drugo stran sem za z željo podaljšanim pogledom lahko sredi Stare Ljubljane in med vsem, čemur se reče kultura, lahko pa pač preprosto pohajkovanje po mestu.

Z nekega drugega okna, kjer sem včasih, vidim Triglav.
Prav pod Triglavom je doma moj prijatelj, ki je hudo bolan. Še eden je pod Gradom, drugi pod Rašico in tretji proti Grosupljemu. Štirje prijatelji. Štirje borci. Vem, sem jih že omenil ...

Če bi že moral reči, da je nekaj hudo, bi rekel, da je to. Pa ne bom. Ker ni, zato ker sami ne mislijo tako.
Hudo je toliko, kot si sam narišeš.

Morda je v vsem tem, kar živimo, pomembno, da spoznamo, da lahko zase in za svoje najbližje poskrbimo le sami.
Maske? Pa kaj. Sam sem z masko za petdeset odstotkov lepši, pravijo – če človek želi in se za to odloči, lahko v marsikateri stvari najde dobro.

Smeh in humor nista nikoli bolj potrebna kot takrat, ko je najtežje. Saj je tudi na čolnu tako, da če se pomakneš na eno stran, se mora nekdo na drugo, da se ne prevrne. Skrb na eni strani zahteva vsaj optimizem, nasmeh, če že ne smeha, na drugi.
Tako preprosto je. Je jutro in je večer, je svetloba in je tema, je poletje in je zima, je otrok in je odrasel, je bedak in je normalnež, je virus in je zdravje.

Če ne želiš, da se zvrneš, se je z ene strani treba malo pomakniti na drugo, ni res?
Itak da vse, kar pišem, velja zame in bog ne daj, da bi mislil, da naj bo tako za vse. To je opravek za bogove. Teh pa na zemlji ni, čeprav nekateri v politiki mislijo, da so. So lulček. Prej morda šopek Ikarjev, ki slabo načrtujejo svoj let.

Evropa, Grčija, mitologija. »Da bi lahko zbežal iz ujetništva na Kreti, je Dedal za sebe in sina izdelal krila iz voska in perja. Sina je posvaril, naj leti le nad morjem in ne previsoko, da se preveč ne približa vročemu soncu. Toda Ikar se je med letom dvignil previsoko, prišel preblizu sonca, vosek se je stopil in deček je strmoglavil v morje in se ubil.«

Kje letimo, se danes sprašuje človek. Če letiš za svetlobo, greš po pravi poti, če misliš, da se lahko polastiš sonca, strmoglaviš.
Po mojem je treba vzeti toliko, kot lahko prebaviš. In tudi tega bo na našem planetu, ko se tole neha, neskončno veliko. Malo stisnimo zobe, proteze, morda samo dlesni, minilo bo.

Na svetu so se dogajale veliko hujše stvari, pa smo preživeli. Po nasmeh ni treba daleč. Na spletu sta skoraj presunljiva prizora, kako Primož Roglič kot poraženec na Touru takoj po porazu čestita Tadeju Pogačarju in na Vuelti takoj po zmagi Richardu Carapazu, ki ga je ugnal za neznaten okrušek, če gledamo skozi čas.
Čas mine, izgine, dejanja ostanejo. Čas, ki ga živimo zdaj, bo minil, dejanja, s katerimi ga bomo prebili, pa nas bodo spremljala za vedno. Če bodo nosila nasmeh, to sploh ne bo slabo.