Študij virologije je izbrala še pred začetkom pandemije, preden je študijska smer postala izjemno popularna, je Hana Veler, 26-letna študentka, ki končuje doktorat na Oxfordu, eni najprestižnejih univerz na svetu, pojasnila med smehom. Čeprav se je že kot srednješolka na II. gimnaziji v Mariboru vpisala na program mednarodne mature, tedaj še ni imela v mislih študija v tujini. Za mednarodno maturo se je odločila zgolj zato, ker je ta program omogočal bolj poglobljen študij manjšega števila predmetov. A ko jo je opravila, je bil poskus študija v tujini samoumeven korak.



Sočasno se je prijavila na študija medicinske fizike in mikrobiologije v Združenem kraljestvu ter fizike na Univerzi v Ljubljani. »Nisem vedela, za kateri študij bi se odločila in kaj me zares veseli početi v življenju, a ko sem dobila povabilo univerze v Nottinghamu, sem pač šla poskusit,« je pojasnila. Odločitev je bila sicer tvegana: ob začetku študija namreč še ni imela odobrene niti štipendije Ad futura. Če je ne bi dobila, bi bil študij v Združenem kraljestvu preprosto predrag in bi se bila primorana vrniti v Slovenijo, kjer bi zamudila začetek študijskega leta na fiziki. A poteze ni obžalovala; štipendijo so ji odobrili, britanski univerzitetni sistem in okolje pa sta ji pisana na kožo.

Navdušil jo je zlasti izjemen mednarodni značaj nottinghamske univerze, kjer so bili Britanci v univerzitetnem kampusu prava redkost. »Bila je čudovita izkušnja,« je študij v tujini opisala Velerjeva. Po treh letih je diplomirala iz mikrobiologije kot najboljša študentka v letniku.
 

Odločanje med Cambridgeem in Oxfordom

Odločila se je, da ne bo nadaljevala z magistrskim študijem, »saj je zanj težko dobiti financiranje«. Ni pa želela znova zaprositi za štipendijo Ad futura, ki jo podeljuje javni štipendijski sklad, saj je pogoj zanjo, da bi morala po končanem študiju v Sloveniji delati toliko let, za kolikor je prejemala štipendijo, ali vrniti denar. »Potem ko sem odšla in so se mi ponudile priložnosti po svetu, se nisem še pripravljena vrniti v Slovenijo,« je pojasnila. Za tri leta dodiplomskega študija upa, da jih bo »s službo in prihranki lahko odplačala, čeprav je to res veliko denarja,« je dejala.



Namesto na magisterij se je zato vpisala kar na doktorat. Ko se je odločala za dodiplomski študij, se ni upala prijaviti na najprestižnejše univerze, a med študijem je pridobila samozavest. Na doktorski študij se je vpisala tako na Univerzo v Cambridgeu kot Oxfordu. Sprejeta je bila na obe. »Dilema, za katero izmed teh dveh naj se odločim, je bila verjetno najboljša dilema v mojem življenju,« je obujala spomine. Nazadnje se je odločila za Oxford, saj je bil projekt, pri katerem je lahko delala, bolj zanimiv.

Zdaj je v zadnjem letniku doktorskega študija in piše doktorsko nalogo. O prihodnosti ji ni treba skrbeti, saj jo služba že čaka v izbranem laboratoriju v ZDA, kamor se bo preselila oktobra, po zagovoru doktorata.



V sklopu doktorskega študija preučuje, kako zapis virusne genetske informacije potuje v celici; »kako po tem, ko nas virus okuži in se v našem telesu začne razmnoževati, njegov genomski zapis potuje nazaj do naše celične membrane, kjer se novi virusi sestavijo, zapustijo okuženo celico in nato okužijo še sosednje«. Doslej je ta potek preučevala pri virusu gripe, nadaljevala pa bo najverjetneje s preučevanjem virusa hiv ali novega koronavirusa, saj je za raziskovanje tega trenutno namenjenih največ denarja.



Raziskav z novim koronavirusom sicer še ni izvajala, je pa med prvim epidemiološkim valom skupaj s svojim fantom, ki študira imunologijo, pomagala pri ustanavljanju laboratorijev za testiranje na koronavirus v prvem testnem centru v Združenem kraljestvu.

Da bi zanimanje in financiranje raziskav koronavirusa splahnela skupaj s številom okužb, je ne skrbi. »Za raziskave virusov, tudi denimo gripe, je denarja vedno dovolj, saj je v interesu držav, da epidemije ne povzročajo gospodarske škode,« je pojasnila. »Ob načinu našega življenja in načinu delovanja virusov je neizogibno, da se pojavljajo epidemije, poleg tega pri koronavirusu opažamo, da se, podobno kakor gripa, hitro spreminja, zaradi česar bodo nova cepiva potrebna vsako leto,« je opozorila Velerjeva, ki je prepričana, da se ji kot virologinji za zaposlitev ne bo treba bati.
 

Na pragu učinkovitejših cepiv

V laboratoriju, kjer trenutno dela, preučujejo polimerazo virusa gripe tipa A. Polimeraza je encim, ki je odgovoren za razmnoževanje genetskih informacij. Cepiva, ki jih imamo trenutno na voljo, temeljijo na beljakovinah bodice, te beljakovine pa so na ovojnicah virusa, zato so zelo izpostavljene okolju in se neprenehoma spreminjajo. Prav to je razlog, da je treba ves čas prilagajati tudi cepiva. »Polimeraza je skrita v notranjosti, a ko vstopi v našo celico, se virus odpre in izpusti svojo notranjost, zanima nas, kako se polimeraza virusa veže z našimi beljakovinami,« je svoje delo opisala Velerjeva.



​Preučuje zlasti, kako se polimeraza veže na človeško beljakovino za transport do celične membrane, saj bi lahko, če bi način, na katerega to poteka, dovolj dobro razumeli, povsem spremenili pristop k zdravljenju virusnih okužb. »Namesto na spreminjajočih se beljakovinah bodice bi lahko ciljali na polimeraze virusov in jim preprečili, da se vežejo z našimi encimi, virus pa se tako ne bi mogel več razmnoževati, saj za to potrebuje naše celice,« je pojasnila načrte. Ker je polimeraza tako bistvenega pomena, je skrita v notranjosti virusa in se ne spreminja zlahka. Na ta način bi lahko proizvedli trajno delujoča cepiva, ki jih ne bi bilo treba prilagajati vsako leto.

A do dejanskega razvoja takšnih cepiv je še dolga pot. Preučevanje tako mikroskopske ravni notranjosti virusov je mogoče šele v zadnjem desetletju, po preboju na področju elektronske mikroskopije, zato bo potrebnih še mnogo raziskav. »Smo še daleč, a nekje je treba začeti,« razmišlja Velerjeva, ki je navdušena nad hitrostjo razvoja znanosti. »Pred sto leti, ko smo imeli pandemijo virusa gripe tipa A, še nismo niti vedeli, kaj virus je,« je spomnila.

Čeprav bodo nova cepiva morda v prihodnosti res bistveno bolj učinkovita od današnjih, pa virusov verjetno nikdar ne bomo dokončno premagali. »Virus se neprestano prilagaja in izboljšuje v tem, kako uničiti naše celice, narava vedno najde pot,« je pojasnila Velerjeva, ki meni, da bo človeštvo prej uničilo samo sebe kot zajezilo sile narave.