Tajna sporočila šifrira gorenjski gasilec

Florjan Praprotnik z domačije v okolici Brezij na Gorenjskem ni potoval dlje od Kranja, že Ljubljana je bila zanj eksotika, a ga je tujina nezadržno privlačila, odkar je v drugem letniku srednje šole odkril Couchsurfing in prek tega spoznal prve tujce. Po tem, ko je v nekaj letih na svojem kavču gostil na desetine popotnikov, je izkoristil priložnost in se med študijem elektrotehnike v okviru programa Erasmus podal na študijsko izmenjavo v Nemčijo, nato pa na študijsko prakso – sprva na Kosovo, nato na Japonsko.



Ker mu pisanje diplomske naloge po vrnitvi ni steklo gladko, je odšel v Istanbul in jo napisal tam. Po končanem študiju ga je čakala služba v Sloveniji, a ni dolgo zdržal; zgrabil je prvo priložnost in se že po nekaj mesecih prijavil za stažista v evropskem parlamentu, kjer so ga zaposlili na oddelku za varnost. Nato se je preživljal kot svobodni programer in prek spleta ponujal svoje storitve, v vmesnem času pa prepotoval večji del Evrope.
 

Zlato v puščavi

Ko so pred nekaj leti slovenski državljani dobili možnost enoletnega vizuma za mlade za delo v Avstraliji, je brez pomisleka izkoristil priložnost, na poti pa obiskal še Vietnam, Malezijo in Tajsko. Ko je le dospel v Melbourne, je sprva prevažal pohištvo, nato pa se za kar 170 evrov plače na dan zaposlil kot varilec na ranču globoko v avstralski divjini. Ranč za več kot tisoč krav je bilo treba ograditi z bodečo žico. Čeprav je krave varoval oborožen staroselec, so ponoči ranč napadali neznanci, prerezali bodečo žico, postrelili nekaj krav ter vsakič kateri izmed njih odrezali nogo za hrano.

Ko so kljub nočnim napadom le dokončali ogrado, se je Praprotnik zaposlil v podjetju, ki se je ukvarjalo z iskanjem zlata v avstralski puščavi. Delo je potekalo v ciklih – dva delovna tedna in nato sedem dni dopusta. Na vsakem začetku delovnega obdobja so delavce z letalom iz Pertha odpeljali v puščavo in po koncu nazaj. »Na letala sem se navadil, kot bi bila avtobus,« je povedal Praprotnik. Po natančno določenih točkah po puščavi so cele dneve merili gravitacijo; iz drobnih sprememb v gravitaciji je namreč mogoče sklepati, kje pod zemljo se skrivajo nahajališča zlata. Zlato ima večjo gostoto od zemlje, zato je gravitacijska sila na površini nad zlatimi žilami nekoliko višja, je pojasnil sogovornik. Njegovo delovno mesto je bilo 500 kilometrov oddaljeno od civilizacije, družbo so jim delali le kenguruji in kamele. »Vedno smo morali imeti s seboj dovolj hrane in vode ter satelitske telefone za klic v sili. Če si pozabil napolniti baterijo telefona, nisi smel na delo. V taki divjini smrti niso redkost,« je opisal delo v puščavi. Poleg vročine in odrezanosti od sveta so jih ogrožale tudi krave, ki so se izgubile v divjini in podivjale, še bolj pa strupene kače in pajki.
 

(Ne)varnost podpisa

Po poteku pogodbe je dobil ponudbo konkurenčnega podjetja, ki je ponujalo še boljšo plačo, več kot 200 evrov na dan, a mu je potekel vizum. Po daljšem postanku na Nizozemskem se je vrnil v Belgijo. Trenutno živi v Bruslju, kjer skrbi za varnost elektronske komunikacije vrha Evropske unije. Po izobrazbi inženir elektrotehnike je namreč diplomiral prav na temo informacijske varnosti. Navdih za to je dobil po kulturnem šoku, ki ga je doživel med bivanjem na Japonskem. »Ko sem prišel na Japonsko, sem hotel odpreti bančni račun. Vprašali so me, ali sem prinesel s seboj svoj podpis.« Vprašanja sprva ni razumel, a po dobršni meri nesporazumov so mu le pojasnili, da lastnoročni podpis ni dovolj. Japonci namreč uporabljajo osebne štampiljke.

»Pomislil bi, da je štampiljka manj varna, a v resnici ni razlike v varnosti, saj tudi kraca na papirju ni zagotovilo, da se je v resnici podpisala prava oseba,« je pojasnil Praprotnik. Zato je začel razmišljati, kako bi napravil podpise varnejše, in se odločil to raziskati v diplomski nalogi. Čeprav je ponudil rešitev, kako bi elektronski podpis lahko implementirali na papirju in s tem zagotovili veliko višjo raven varnosti, ga jezi dejstvo, da elektronsko podpisanih dokumentov na papirju še vedno ni mogoče dobiti. »Če danes dobiš dokument od države, na katerem piše, da je bil elektronsko podpisan, to dejansko ni podpisani dokument, temveč zgolj potrdilo, da država omenjeni dokument nekje hrani,« je obrazložil Praprotnik. Do elektronsko podpisanih dokumentov navadni smrtniki nimamo dostopa, čeprav bi bilo preprosto uvesti elektronske podpise v obliki različice črtne kode, ki bi jih bilo mogoče tiskati in skenirati, meni sogovornik.

Z dobrim znanjem kriptografije, programiranja in poznavanjem težav z elektronsko avtentikacijo je zlahka dobil službo pri podjetju, ki zagotavlja varnost tajnih elektronskih sporočil, s katerimi komunicirajo evropska komisija, svet in parlament. »Skrbimo za vse, kar je povezano s šifriranjem in avtentikacijo; da sporočil torej ne more prebrati nihče razen naslovnika in da jih ni poslal nihče drug kot navedeni pošiljatelj,« je razkril, kaj počne v Bruslju.
 

Florjan nas ognja ubran'

Zaradi boljšega odnosa, ki ga je kot delavec deležen od delodajalcev v Belgiji, o vrnitvi v domovino, »dokler ne bo naraščaja«, ne razmišlja, a je kljub temu z domačimi kraji močno povezan. Je namreč zagnan član Prostovoljnega gasilskega društva Luže. Trenutno je namestnik predsednika društva, predsednik je njegov brat, ki prav tako živi in dela v Bruslju. »Ko sem v tujini, skrbim za informacijsko tehnologijo društva, ko pa sem v Sloveniji, sem usposobljen za uporabo dihalnega aparata. Ob intervenciji si nadenem dihalni aparat in tečem v gorečo stavbo,« je pojasnil.

Moti ga predvsem pomanjkanje mednarodnega sodelovanja in povezovanja med gasilskimi organizacijami, zaradi česar imajo gasilci v različnih državah različne standarde. Florjan Praprotnik skuša to preseči po najboljših močeh. »Vedno poskušam povezati naše društvo z gasilci v tujini in spoznati, kako stvari počnejo drugje, saj se tako največ naučimo,« je dodal. Tako se je med bivanjem na Japonskem dogovoril s slovensko veleposlanico, da je organizirala sestanek z lokalnimi gasilci, na katerem se je seznanil z njihovimi pristopi. Seveda je na Japonsko prinesel tudi svojo gasilsko uniformo, v kateri se je udeležil velike gasilke parade.



Z znanjem iz tujine in inovativnimi pristopi si želi izboljšati delo prostovoljnih gasilskih društev v Sloveniji, ki jih pesti predvsem pomanjkanje sredstev in vse manj prostega časa, ki bi ga člani lahko namenili usposabljanju. Žalosti ga, da njegovi predlogi inovacij vedno znova naletijo na gluha ušesa okostenelih birokratskih struktur.

v