»Všeč mi je, če so stranke jezne«

Diplomirana medjezikovna posredovalka, prevajalka in komparativistka Aleksandra Surla že več let živi in dela v Angliji, kamor se je preselila, ko je spoznala svojega sedanjega zaročenca. Vendar jo je v novem okolju pričakalo neprijetno presenečenje. »Ne bi si mislila, a za slepe je življenje v Angliji mnogo težje kot v Sloveniji,« je dejala Surla. »Tu se ogromno govori o enakih možnostih na delovnem mestu, a v resnici je iskanje službe za invalide težje. Velik delež slepih v Združenem kraljestvu je brezposelnih,« je pojasnila.

To, da je tujka, je iskanje službe le še otežilo. Poslala je okoli 600 prošenj za zaposlitev. »Seveda nikoli niso rekli, da me zavračajo, ker sem slepa, a bilo je jasno,« je vzdihnila. Nato pa se ji je nasmehnila sreča. Dobila je vajeništvo pri večji banki, kjer so ji obljubili, da ji bodo po opravljenem pripravništvu plačali študij poslovnega upravljanja. Vendar pa ji niso pravočasno priskrbeli računalnika s programi za slepe, ki zvočno berejo, kar je na zaslonu. Ker brez te opreme ni mogla dovolj uspešno opravljati delovnih nalog, so ji, kljub temu da je bila krivda njihova, prekinili pogodbo. »Vse je bilo že urejeno, nato pa so šle sanje po zlu. To me je uničilo. In pri tem so Angleži tako zelo vljudni, da se jim na koncu še zahvališ,« je z grenkobo v glasu obujala spomine.

Pa vendar je nato dobila službo pri drugi banki, pri kateri s prilagojenim računalnikom že leto in pol uspešno dela v telefonskem bančništvu. »Delam vse, od najpreprostejših transakcij do tega, da sem prva, ki jo ljudje pokličejo, če nasedejo prevaram in nakažejo denar goljufom. V takšnih slučajih sem pravzaprav tudi terapevtka,« je opisala svoje delo. V kratkem se namerava potegovati za zaposlitev na bolj odgovornem mestu.



Živi v prijetni hiši na angleškem podeželju, kjer ji na vrtu družbo delajo ptice. Pot v službo s taksijem ji, ker v bližini nima javnega prevoza, plačuje država. Vendar se pri tem redno srečuje z diskriminacijo. Številni taksisti namreč ne dovolijo v avto njenemu psu vodniku.
 

Pokroviteljstvo namesto spoštovanja

V Angliji jo moti predvsem odnos do invalidov. Medtem ko v Sloveniji nevladne organizacije, ki delajo z invalidi, pretežno financira država, so vse tovrstne organizacije v Združenem kraljestvu dobrodelne, kar pomeni, da se financirajo le iz donacij, je pojasnila Surla. Ena največjih dobrodelnih organizacij v Angliji je, denimo, Psi vodniki za slepe, ki za šolanje okoli tisoč psov na leto potrebuje ogromna sredstva. »Njihove reklame v slogu 'vrnite samostojnost slepemu človeku' ali 'narišite slepemu nasmeh na obraz' so povsod. Ljudje ves čas poslušajo prošnje za pomoč v imenu slepih, zaradi česar nas spontano jemljejo kot nemočne, nesamostojne in potrebne njihove pomoči,« meni Surla.

Opozarja, da so te dobrodelne organizacije, kljub temu da so seveda marsikomu v veliko pomoč, kar se tiče odnosa ljudi do invalidov, naredile neizmerno škodo, saj meni, da je prav zaradi njihovega pristopa odnos do invalidov v Veliki Britaniji skrajno pokroviteljski. »Ko me ljudje vidijo, me dojemajo kot nemočno. Z zaročencem sva šla, denimo, na večerjo v drago restavracijo in natakar, ki je prišel z računom, je komentiral, da gotovo nimava dovolj denarja, da bi lahko plačala. Komentar, ki si ga gotovo ne bi dovolil, če ne bi bila slepa,« je povzela neprijetno izkušnjo, kakršne se ji v Angliji dogajajo vsak dan. »Ko grem po nakupih v trgovino, me trgovke sprašujejo, ali sem šla na sprehod, kot da v življenju ne bi počela drugega, kot ždela doma ali se sprehajala.«



Njena izkušnja v Sloveniji je bila ravno nasprotna. »Imela sem občutek, da me ljudje spoštujejo, ker sem samostojna, tu pa me, ne glede na vse, dojemajo kot nebogljeno,« je pojasnila. »Ko se s tem srečuješ znova in znova, ti tak odnos zleze pod kožo in ti počasi, a zelo učinkovito uničuje samopodobo. Prav zato mi je moja služba všeč. Rada imam, da stranke po telefonu kričijo name in so jezne, ker me s tem obravnavajo, kot da nisem slepa. Vem, da se do mene ne bi obnašale tako, če bi vedele, da ne vidim. Ne morejo si niti misliti, da bi slep človek lahko opravljal tako službo,« je Surla strnila svoje izkušnje.

V Sloveniji je več solidarnosti in čuta za sočloveka, meni Surla, vendar ima tudi Velika Britanija svoje prednosti. Finančna pomoč za invalide je višja. Lahko bi lagodno živela na stroške države, a tega noče. Koristen ukrep, ki ga je uvedla Velika Britanija, v Sloveniji pa ga ni, je, denimo, asistenca pri potovanju. Slepi lahko, če potujejo z vlakom, pokličejo na določeno telefonsko številko in povedo, na kateri vlak gredo in kje prestopajo. Na postaji jih pričaka uslužbenec, ki jih popelje na pravi vlak. »Na tak način zlahka sama potujem po vsem Združenem kraljestvu,« je pojasnila Surla, ki je lani tako odšla na potovanje po Škotski.
 

Ljubezen do umetnosti in Moskve

Že med študijem v Sloveniji je bila Surla neprestano aktivna. Več let je delala kot urednica časopisov v braillovi pisavi na Zvezi slepih in slabovidnih. A njihovo izhajanje je v sklopu projekta financirala Evropska unija. Ko se je projekt zaključil, sredstev zanje ni bilo več.

Delovala je tudi pri projektu društva Sodelujem, v sklopu katerega so poskušali prilagoditi muzeje in galerije slepim in slabovidnim. Bili so celo povabljeni v Moskvo, kjer so na seminarju v muzeju sodobne umetnosti Garage predstavili, kako slike prikazovati slepim. »Ne gre zgolj za opise, v Moskvi smo pripravili cele performanse, ki so slepim omogočali občutiti vzdušje ikon,« se spominja z navdušujem. Rezultat njihovega gostovanja je bil, da je muzej odprl poseben oddelek za ljudi s posebnimi potrebami in se začel osredotočati na prilagajanje umetnosti zanje.

Na potovanju se je zaljubila v Moskvo. »Kako nepredstavljivo ogromno je to mesto. Ko si na metroju in čutiš premikanje desettisočglave množice kot enega samega bitja, je zastrašujoče in enkratno hkrati. Postaneš del mesta, del nečesa večjega. Tega se v manjših mestih ne da doživeti,« je opisala svojo izkušnjo. Priznava pa, da je težko biti slep v tako velikem mestu.
Aleksandra Surla si želi, da bi imela več časa, v katerem bi se lahko ponovno posvetila ukvarjanju z umetnostjo, predvsem pa bi znova pisala kratke zgodbe, ki jih je v Sloveniji objavljala v oddaji Izbrana proza na programu Ars in v reviji Literatura. Vendar pa ji je najpomembneje, da se preživlja z lastnim delom in živi samostojno. »To je dosežek, na katerega sem upravičeno ponosna.«