Ne moremo si predstavljati skrite bede Anglije

Ko je pred tremi leti požar zajel 24-nadstropno londonsko stolpnico Grenfell in zahteval 72 življenj, se je v vsej jasnosti razkrila nevarnost pomanjkljivega nadzora in zlasti vstopa profitno motiviranih zasebnih podjetji v sfero socialnih stanovanj. Tako pravi Benjamin Rozman Soklič, 29-letnik, ki v Veliki Britaniji vodi ekipo preiskovalcev nepravilnosti v sektorju socialnih stanovanj. Po tragediji se je nadzor močno zaostril, upravljavci in lastniki pa so začeli bolj spoštovati predpise. A kršenje varnostnih predpisov, ki je najverjetneje zakrivilo tragedijo, je v Združenem kraljestvu vse prej kot izjema.



Od nekdaj ga je privlačila tujina. Takoj po gimnaziji je zapustil Ljubljano in odletel v Veliko Britanijo. Po študiju mednarodnih odnosov na Univerzi v Readingu se je znašel v Londonu brez prihodkov, službe in soočen z visokimi stroški najemnine. Pograbil je prvo priložnost in se zaposlil v upravi stanovanjskega združenja, nekakšnega zasebno-javnega podjetja, ki upravlja socialna stanovanja. V stanovanjski enoti, v kateri je delal, je bilo nastanjenih 90 mladih med šestnajstim in petindvajsetim letom, ki zaradi različnih okoliščin niso mogli živeti pri starših. »Bilo je grozljivo. Vse polno nasilja, bolezni in drog, nekoč sem, denimo, v eni od sob naletel na več kilogramov heroina. Nikdar prej si nisem predstavljal razslojenosti, ki vlada v Združenem kraljestvu in drugod po Zahodni Evropi, niti sanjalo se mi ni, da so delavski predeli Londona eno izmed največjih svetovnih žarišč tuberkuloze. Takšne razslojenosti in revščine v Sloveniji ne poznamo,« opisuje položaj delavskega razreda v Angliji. Hitro je spoznal, kako zanemarjen in nereguliran je sektor javnih stanovanj. »Vladali sta anarhija in brezbrižnost, stanodajalci pa so pravila izigravali na vsakem koraku in skrbeli le za dobičke.« Vendar obstaja institucija, ki brani pravice najemnikov socialnih stanovanj in preverja stanje.
 

Prešel na »drugo stran«

Stanovanjski ombudsman je organizacija, ki preučuje nepravilnosti v sektorju javnih stanovanj. Nanjo se obrnejo stanovalci v primeru težav. Pogosto si ne morejo privoščiti sodišča, saj bi za to potrebovali drago pravno pomoč, stanovanjski ombudsman je tako brezplačna alternativa. Če ugotovi kršitve v škodo stanovalcev, lahko najemodajalcem naloži celo izplačilo odškodnin. Res pa je, da so odškodnine praviloma precej nižje od teh, ki bi jih lahko dobili na sodišču, pojasnjuje Rozman, ki se je po enem letu dela v upravi stanovanjskega združenja odločil, da se bo raje zaposlil na 'drugi strani'. »Do takrat sem poznal že vse trike stanodajalcev in načine, kako se izogibajo svojim obveznostim. Imel sem dovolj izkušenj, da sem jih kot preiskovalec v novi službi vedno brez težav 'zašil',« se pohvali sogovornik, ki v Londonu trenutno vodi skupino osmih preiskovalcev stanovanjskega ombudsmana, odgovoren pa je tudi za komunikacijo s stanodajalskimi združenji, občinami in podobno.



»Naš pristop je predvsem pojasnjevanje pravil in zahtev. Pogledati poskušamo celotno sliko in ugotoviti, kaj je šlo narobe. Vedno si prizadevamo doseči soglasje vseh vpletenih, naš adut je predvsem naš ugled, praviloma nas upoštevajo,« opisuje delovanje organizacije. Če stanodajalci njihovih odločb ne upoštevajo, jih postavijo pred sodišče. A takega primera še ni imel.

Delež financiranja delovanja stanovanjskega ombudsmana zagotovi ministrstvo za stanovanjske zadeve, skupnosti in lokalno upravo, večino sredstev pa dobijo od stanodajalcev javnih stanovanj, torej občin in stanovanjskih združenj, nekakšnih javno-privatnih partnerstev, ki imajo značilnosti privatnih podjetij, a dobivajo državna finančna sredstva. Stanodajalci javnih stanovanj morajo namreč po zakonu ombudsmanu plačevati po dva funta na leto na nepremičnino. Ne sliši se veliko, a pri štirih do petih milijonih socialnih stanovanj v državi so to znatni zneski. Organizacija na leto preuči okoli tisoč prijav stanovalcev. V veliki večini primerov stanodajalci zanemarjajo stanovanja, ne vlagajo v popravila in obnove. »Zgodi se, da naletimo na stanovanja brez elektrike in tekoče vode,« pravi sogovornik. Standard močno niha. »Starejša stanovanja iz 50. in 60. let so bila zgrajena v času idealov, da je delavskemu razredu treba zagotoviti dostojno življenje, zato so prostorna, kvalitetno grajena, pogosto z vrtom,« pojasnjuje. V osemdesetih, s prihodom Margaret Thatcher na oblast, je standard hitro začel upadati. »Nekatera stanovanja so tako bedna, da si kaj takega Slovenci težko predstavljamo.«
 

Posledice socialne države in neoliberalizma

Zelo močan sektor socialnih stanovanj izhaja zlasti iz povojnih let, ko so bili na oblasti laburisti. »Do osemdesetih so bili privatni najemodajalci v Združenem kraljestvu izjema, ljudje so bili ali lastniki stanovanj ali pa so najemali občinska.« A Thatcherjeva je v začetku osemdesetih let stanovalcem omogočila odkup javnih stanovanj po izjemno nizkih cenah. S populističnim ukrepom je sicer napolnila državno blagajno in dvignila priljubljenost konservativne vlade, hkrati pa zdesetkala število socialnih stanovanj ter povzročila večanje razslojenosti in enormno stanovanjsko krizo, ki v Združenem kraljestvu po ocenah Narodne stanovanjske zveze zadeva 8,4 milijona prebivalcev. To poceni razprodajo stanovanj v javni lasti, ki označuje konec povojnega socialnega konsenza in začetek neoliberalizma, je pri nas v začetku devetdesetih let posnemal Jazbinškov zakon.



Po razprodaji javnih stanovanj se je lastništvo začelo koncentrirati v rokah zasebnikov, ki so v iskanju profitov vse bolj dvigali najemnine. Številni socialno ogroženi najemniki si odkupov stanovanj kljub izjemno ugodnim cenam niso mogli privoščiti, kar so izkoristili plenilski posojilodajalci. Stanovalcem na družbenem robu so ponujali kredite z oderuškimi obrestmi, ki jih ti pogosto niso mogli odplačevati. Tako so izgubili stanovanja, ki so bila vredna mnogo več od posojil, ki so jih vzeli. Zaradi pomanjkanja socialnih stanovanj mnogi danes nanje zaman čakajo desetletja, dobijo jih le socialno najbolj ogroženi. »To spet poraja težave, saj se pogosto dogaja, da drug ob drugem sobivajo mlade družine in ljudje s psihičnimi boleznimi ali odvisnostmi, kar lahko poraja huda medsosedska trenja, pri katerih stanodajalci pogosto ne ukrepajo. Takrat stanovalci pokličejo nas, da primer preučimo in svetujemo vsem vpletenim, včasih dosodimo, da morajo stanodajalci najemnikom plačati odškodnino.«

Stanovanjska kriza ima tudi medgeneracijske razsežnosti. »Mlajša generacija je prisiljena za vrtoglave najemnine najemati stanovanja, ki jih je starejša generacija odkupila za drobiž,« jezo mladih pojasnjuje Rozman. Sam stanovanja ne namerava kupiti. Ne želi namreč pognati korenin. Kadar le lahko, potuje. V Angliji je sicer preživel večino odraslega življenja, a »London je naporno mesto«, brexit je še otežil situacijo, zato že razmišlja, kam bi lahko odšel v prihodnosti. Mika ga Brazilija.