Leta 2015, kmalu po izbruhu tako imenovane begunske krize, se je Žiga Podgornik Jakil, nekdanji študent antropologije in etnologije z ljubljanske Filozofske fakultete, vpisal na doktorski študij antropologije na Svobodni univerzi v Berlinu. Aktualno dogajanje ga je toliko pritegnilo, da se je odločil raziskati delovanje evropskih zunajparlamentarnih levičarskih aktivistov in načine, na katere so poskušali vključevati in politizirati begunce.



Z delovanjem tovrstnih skupin je imel bogate izkušnje iz Roga. Različne rogovske iniciative je raziskoval že v diplomi in magisteriju na ljubljanski filozofski fakulteti. V doktoratu se je ukvarjal z predvsem z rogovsko Protirasistično fronto brez meja in berlinsko Lager mobilization network (LMN). Podgornik Jakil meni, da je v antropologiji zelo pomembno, da raziskovalec ni ločen od raziskave, temveč je s praktičnim delovanjem na terenu vpet vanjo. Sicer priznava, da ni najboljši primer zagnanega aktivista, kljub temu pa je tudi sam aktivistično deloval, denimo, v aktivistični skupini Nevidni delavci sveta, ki se je ukvarjala zlasti z migrantskimi delavci.

»V tistem času je v Berlin prihajalo okoli 500 beguncev na dan. Ker stanovanj ni bilo dovolj, so jih naselili v telovadnice in športne dvorane,« se spominja. Aktivisti LMN so jih redno obiskovali in organizirali skupščine, na katerih so se lahko begunci organizirali in se začeli politično boriti, najprej seveda za boljše bivanjske pogoje.



V raziskavi se je poslužil antropološke metode opazovanja z udeležbo, ukvarjal pa se je predvsem s percepcijo in pričakovanji aktivistov. Predmet raziskave je bil v resnici »aktivistični razum«. Ko so begunce leta 2017 vendarle preselili iz prenatrpanih telovadnic v posebno ograjene hiše na obrobju mesta, saj je postalo jasno, da več kot leto in pol ljudje ne morejo prebivati v takšnih pogojih, je bilo delo aktivistov težje. »Obiskovali smo zlasti kontejnersko taborišče v naši bližini in beguncem nudili brezplačne jezikovne tečaje in podobno pomoč, a tudi to je ustavil prihod epidemije,« je pojasnil Podgornik Jakil. Poudaril je, da aktivisti beguncev nikakor niso poskušali instrumentalizirati oziroma jih narediti za politični subjekt, po svojih močeh jim zgolj pomagajo pri udejanjanju njihovih lastnih potreb in želja.
 

Harvard? Precenjen!

Med študijem v Berlinu je z nekaj sreče in iznajdljivosti dobil trimesečno štipendijo za pisanje doktorata na Harvardu. Tja je odšel predvsem iz radovednosti, da bi videl, kakšno je v resnici to, kar je vso mladost gledal na televiziji in je bilo predstavljeno kot tisto najboljše. Kaj je ugotovil? »Predvsem, da je vse izjemno drago,« je Podgornik Jakil razkril med smehom. »Kvaliteta glede na ceno na Harvardu je zelo slaba, ne le kar se tiče študija, to velja celo za hrano v trgovinah.« Naj obiskuje predavanja gostujočih profesorjev vseh mogočih smeri, da bo imel kaj jesti, saj jih praviloma spremlja brezplačna pogostitev, mu je svetovala celo njegova mentorica. Podgornik Jakil meni, da se študij v ZDA preprosto ne izplača: »Šolnine so ogromne, študentsko življenje je hkrati skrajno drago in skrajno bedno, infrastruktura in javni prevoz pa sta, vsaj v Bostonu, v neverjetno slabem stanju.«

Harvard funkcionira kot ogromen mehurček, kjer študenti z zunanjim svetom tako rekoč nimajo mnogo stikov. Sicer je okoli vse polno brezdomcev, a v kampus ne gredo, saj je v njem mnogo policistov, kar je za evropske univerze povsem nepredstavljivo. V Nemčiji je univerza mnogo manj odrezana od preostalega sveta, vendar pa ima vsak profesor praviloma nekaj diplomskih in magistrskih študentov, ki kot prekarni delavci pomagajo pri delu in so torej večino časa vpeti v akademsko sfero. V Sloveniji se je večina študentov prisiljena preživljati s študentskim delom zunaj univerze, a ob vseh slabostih študentskega dela in pomanjkanju socialnih transferjev za študente ima to vendarle to pozitivno plat, da je večina študentov prisiljenih ostati v stiku z ljudmi in življenjem zunaj akademije, meni Podgornik Jakil.
 

Novi gastarbajterji in njihova pravica

V Berlinu trenutno poskuša pridobiti financiranje za raziskovalni projekt, zanima ga predvsem razvoj logističnega sektorja, ki je v zadnjem času postal globalno gledano eden najdonosnejših in najhitreje razvijajočih se sektorjev, je pojasnil. Berlin z okolico je logistični center, ki povezuje Zahodno in Vzhodno Evropo. Številni begunci, ki so med tako imenovano begunsko krizo prispeli v Berlin, so se zaposlili v logističnih centrih, kakršni so, denimo, Amazonovi. »To je delo, ki ga domačini neradi opravljajo, saj je nevarno in slabo plačano ter se večinoma opravlja prek posredniških agencij, medtem ko so begunci, zlasti tisti, ki imajo azil, prisiljeni vzeti vsako ponujeno delo,« je pojasnil. Logistika tako postaja novi sektor, ki vse bolj spominja na gastarbajterstvo 60. in 70. let, ko je Nemčija masovno zaposlovala tuje delavce za delo v težki industriji.



Trenutno sodeluje v treh različnih raziskovalnih kolokvijih. Kot gostujoči raziskovalec na Inštitutu Maxa Plancka za socialno antropologijo v Halleju je del skupine za ekonomsko eksperimentacijo. V sferi ekonomske antropologije se ukvarjajo s področji mobilnosti, socialne reprodukcije in logistiko ter raziskujejo zlasti spreminjanje trendov dela, zaposlovanja in načinov izkoriščanja v sodobnem kapitalizmu. Na bayreuthski univerzi sodeluje na oddelku za antropologijo Afrike, proučevanje afriških razvojnih politik pa mu koristi pri razumevanju delavcev v nemškem logističnem sektorju, ki so pogosto begunci iz afriških držav. Je še član raziskovalne skupine na Univerzi Martina Luthra v Halleju, kjer v sferi politične in pravne antropologije raziskujejo dojemanje pravičnosti.

V sklopu te skupine je Jakil Podgornik raziskoval percepcijo pravičnosti v kontekstu begunske krize v Berlinu. »Nemška država je uporabila diskurz humanitarnosti in liberalno-ustavne politike, s katerima je preselitev beguncev v športne dvorane prikazala kot pravično. Prav sklicevanje na humanitarnost pa je učinkovito onemogočilo postavljanje vprašanj, zakaj se jih ne naseli v primernejše bivalne prostore in zakaj Nemčija nima boljše stanovanjske in azilne politike,«je pojasnil. Dodal je, da so aktivisti, ki so delovali z begunci, pravičnost razumeli povsem drugače; kot politični boj, s katerim bi begunci dosegli boljše življenjske pogoje. Po drugi strani so begunci sami pravičnost razumeli precej bolj pragmatično, saj so želeli predvsem biti obravnavani enako kot Nemci in imeti enake pravice.
 

Berlin: mesto eksperiment

O vrnitvi v domovino ne razmišlja, ostati želi v Berlinu, saj je »izjemno dinamično mesto, neke vrste eksperiment, ki se razvija že od padca zidu«. »Zanimivo je spremljati spreminjanje vzhodnega Berlina od socialističnega mesta v vse bolj gentrificirane soseske,« je pojasnil. Mesto ima močno tradicijo družbenih gibanj, obenem pa se vanj še vedno neprestano priseljuje ogromno ljudi različnih ozadij, zato »nikdar ni dolgčas«.



Je pa vse težje najti stanovanje, priznava, vendar je tudi berlinska stanovanjska politika precej posebna. Berlinska vlada je po dolgoletnem trudu najemniških združenj pred dvema letoma odredila začasno zamrznitev rasti najemnin, vendar je nemško ustavno sodišče letos presodilo, da je bil odlok neustaven. A berlinski najemniki se niso vdali, v kratkem bodo začeli zbirati podpise za referendum, na katerem bi odločali o podržavljenju nepremičnin, ki so v lasti podjetij z več kot 3000 stanovanji. »To je zelo radikalna poteza, vendar se sklicuje na člen v nemški ustavi, ki to dopušča,« je pojasnil.