Kariera v industriji je mamljiva alternativa

Pravi, da je njena dosedanja akademska pot potekala naravno in spontano. Ne spomni se, da bi se za znanost zavestno odločila, preprosto je sledila lastnim zanimanjem, poklic znanstvenika se ji je vedno zdel neverjetno zanimiv – z vsemi plusi in minusi, ki jih prinaša. Petra Sušjan, diplomantka ljubljanske biotehniške fakultete in ena od treh letošnjih štipendistk programa L’Oréal – UNESCO »Za ženske v znanosti 2020«, je zanimiva tudi zato, ker veselje do znanosti širi med mlajše generacije.

Čeprav so v Sloveniji v študijskem letu 2018/19 na doktorskem študiju ženske prevladovale, jih je na naravoslovnih področjih, še posebej na tehniških, vse manj. Spodbuda, ki pride od izkušenih kolegic, je tako več kot dobrodošla. Sogovornica, mentorica gimnazijk in gimnazijcev, o današnji vlogi žensk v znanosti pri nas in v tujini pravi:

»Na doktorski stopnji v biomedicinski znanosti ne vidim nekih razlik, tako moški kot ženske so dobro zastopani in praviloma cenjeni glede na rezultate svojega dela. Kasneje se zaradi omejenega financiranja vsi znanstveniki spopadejo z vedno večjimi selekcijskimi pritiski, na ženske raziskovalke pa so ti zaradi družinskih obremenitev še toliko večji. Zato na neki točki v procesu napredovanja po akademski lestvici začne nastajati neravnovesje med spoloma.« Sama bolj kot v izboritvi prostora vidi težavo v (ne)vztrajanju v znanosti.



»Poklic znanstvenika je pogosto odvisen od uspeha na visokokonkurenčnih razpisih za financiranje raziskovalnih projektov, zahteva vlaganje veliko truda in na dnevni ravni prinaša malo uspeha. Pot do vsakega znanstvenega prispevka je tlakovana s številnimi razočaranji nad neuspelimi eksperimenti. Tudi ko dobiš zanimiv rezultat, se namreč lahko zgodi, da ga bodisi ne moreš več ponoviti bodisi ugotoviš, da je bila raziskava s podobnimi izsledki že objavljena. Motivacijo za ta trud znanstveniki črpamo iz iskrene želje, če ne že skoraj sle po odkrivanju neznanega in reševanju problemov.«

Usklajevanje družinskih in službenih obveznosti je zato naporno, nadaljevanje kariere v industriji pa, kot pravi Petra, mamljiva alternativa. Delež žensk v raziskovalni dejavnosti za leto 2016, recimo, znaša le 34,5 odstotka, na vodilnih položajih v znanosti jih je zgolj 17 odstotkov.

Spodbude v obliki štipendij velika motivacija

»Ravno v tem vidim vrednost štipendije L’Oréal – UNESCO »Za ženske v znanosti«. Ženske namreč strateško naslavlja na kritični prelomnici v karieri, ko končujemo doktorski študij, se odločamo za družino in tehtamo, ali naj nadaljujemo z relativno negotovo kariero v znanosti ali pa si jo raje začnemo graditi v stabilnejši službi.«

Poleg objavljenih člankov so tovrstne spodbude velika motivacija, saj si vsakdo želi potrditve, znanstveniki niso pri tem nobena izjema. Štipendije in druge oblike (finančne) podpore obenem predstavljajo varovalo, ki omogoča premostitev vmesnih finančno negotovih obdobij. »Omogoča tudi obisk kakšne dodatne konference in navezovanje stikov za morebitna sodelovanja, saj je predstavljanje našega dela mednarodni stroki, pri tem smo ženske včasih preveč zadržane, ključno,« še pojasnjuje sogovornica, ki je svoje prve raziskovalne izkušnje z uporabo imunologije pri biomedicinskih in forenzičnih aplikacijah dobila na študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji.



Po vrnitvi v Slovenijo je nadaljevala z raziskovanjem in se zaposlila v Odseku za sintezno biologijo in imunologijo Kemijskega inštituta. Tam so se ukvarjali ravno z raziskovanjem vloge vnetnih mehanizmov pri nevrodegenerativnih boleznih. »Ustrezali so mi stimulativno okolje, visoka delovna etika ter dobra opremljenost in organizacija laboratorija, ki je popolnoma primerljiv, v marsikaterem pogledu pa celo boljši kot dobri laboratoriji v tujini. Doktorski študij tu se je zato zdel logično nadaljevanje.«

Pravi, da ji za izkušnjo s tujino nikoli ni bilo niti za trohico žal, saj je še pred zaključkom izobraževanja spoznala lepote in izzive raziskovalnega dela. »V Sloveniji se študenti naravoslovnih ved pogosto šele ob koncu magistrskega študija prvič srečajo s pravim znanstvenim projektom, kar je relativno pozno. Marsikoga nenadna intenzivnost dela, visoka pričakovanja nadrejenih in spoznanje, kolika časa, truda in razočaranj se skriva v ozadju, odvrnejo od nadaljevanja v takšnem okolju. V resnici pa ti izzivi postanejo lažje premagljivi, ko enkrat začutiš osebno izpolnitev, ki jo prinaša predanost raziskovalnemu delu. Zgodnje srečanje z raziskovalnim delom in zadovoljstvo ob prvih uspelih poskusih k temu občutku gotovo pripomoreta. Toliko bolje, če se to zgodi v tujem tekmovalnem okolju.«

Koronavirus združil znanstvenike

Pandemija koronavirusa bo najbrž posegla tudi na področje raziskovalne dejavnosti. Sredstev bo manj, posledično tudi priložnosti za preboje. A vse ni nujno zgolj negativno.

Petra Sušjan dodaja: »Ob gospodarskih krizah financiranje znanosti navadno ni prioriteta, saj žal deluje na tako dolgi rok, da se marsikomu vlaganje ne zdi dobičkonosno, pa čeprav na njej temelji ves napredek človeštva. Mislim, da je ob tokratni krizi s koronavirusom vsaj področje biomedicine izjema, saj se je ironično ponudila priložnost, da znanost v kratkem času poišče rešitev za težavo svetovnega formata. Konkurenca za razvoj cepiva in zdravil je velika, zato se napredek razvija veliko hitreje kot sicer, ko se zanaša le na navdušenje znanstvenikov. Dober mesec po izbruhu virusa so bile objavljene že prve strukture proteinov novega virusa, ki so ključne za razvoj terapevtskih strategij, osvetljevanje teh struktur pa zaradi zahtevne priprave vzorcev običajno poteka več mesecev ali let. Nekatera cepiva so prešla v faze testiranja, čeprav so pri običajnih cepivih postopki odobritve dolgotrajni.«



Znanstveniki so pokazali veliko pripravljenost za povezovanje in sodelovanje, izsledke svojih raziskav še pred sprejetjem v revijah objavljajo na spletu. Ta kriza tako morda predstavlja streznitev, kako pomembni so izsledki znanosti za svet in kako hitro raziskava napreduje, če le obstaja neposreden interes za njen razvoj.

Mlado raziskovalko za zdaj delo osebno zelo izpolnjuje, zato ima tudi motivacije za premagovanje izzivov dovolj. Še dobro, ker izzivov ni malo. Sama pravi, da so doktorski študenti v varnem milnem mehurčku štiri leta, nato se na podoktorski ravni ta razpoči in nastopi realnost. Zgolj motivacija ni več dovolj, treba je pridobiti sredstva za posamezne projekte.

Tesnoba, ali bodo rezultati preteklega projekta dobro ocenjeni in ali bo nova raziskovalna ideja zanimiva za ocenjevalce, je tako venomer prisotna. Za nameček uspeh na razpisih ni odvisen le od kakovosti preliminarnih rezultatov, ampak tudi od trenutnih trendov v znanosti. Mladim znanstvenikom se zdi prihodnost v znanosti zato pogosto zelo negotova.