Sožitje med visoko in hitro modo je nova resničnost

V Veliko Britanijo je odšla na štirimesečno prakso, a se po sedmih letih še ni vrnila domov. Pravzaprav si niti ne predstavlja, da bi se. Mlada ustvarjalka dizajna za potisk tekstila namreč meni, da je za njeno kreativno delo pomembno biti v središču dogajanja. Se družiti z ljudmi iz iste stroke, vedeti, kaj je pomembno, kaj je v trgovinah, kaj se prodaja: tovrstna miselnost zahteva, da si v pravem okolju – in London to je.

Jessica Jagec, ki o sebi pravi, da je minimalistka, ustvarja v modni prestolnici, kjer je dovoljeno obleči vse. Na ulici se prepletajo nova in vintage oblačila, tam sobivata hitra in visoka moda. Cvetlični vzorci se mešajo z živalskimi in abstraktnimi. Sama je imela srečo, da so ji po koncu prakse ponudili zaposlitev, saj je prva služba v kreativi po njenem ključna za nadaljnjo kariero – ki pa se bo morda po krizi zaradi koronavirusa spremenila. Modna industrija se bo najbrž preoblikovala in prilagodila. Trenutno zaradi ukrepov vse stoji, nihče ne ve, kako bo čez tedne, mesece.




 

Navdih pride, ne glede na to, kje je

Njen vsakdanjik se zaradi karantene ni bistveno spremenil, saj tudi drugače večinoma dela od doma. Navdiha za ustvarjanje je manj – čeprav se delo pravzaprav vedno začne prav z inspiracijo: »Ne iščem je, ampak pride sama, ne glede na to, kje sem. Navdih najdem tako v umetnosti, v galerijah oziroma na razstavah, od koder velikokrat izvlečem barve, kot tudi v naravi, iz katere črpam inspiracijo za abstraktne vzorce. Hodim po temi in dežju in fotografiram odseve, luči …« Po navdihu tako riše, slika, fotografira, nato skice pretvori v photoshop, kjer oblikuje dizajn. Ustvarja različne potiske, predvsem glede na povpraševanje: od geometričnih, živalskih in abstraktnih do cvetličnih – ti ji gredo najbolje od rok oziroma se tudi najbolje prodajajo. »Gre za enkratno/ekskluzivno prodajo avtorskih pravic. Kaj potem počnejo z dizajnom, ni več moja stvar. Vsak element, vsaka roža, ki ga oziroma jo narišem, je lahko uporabljena le enkrat, ne smem se ponavljati in tega spet uporabiti v drugem potisku.«

Jessica Jagec je samozaposlena, naročila potekajo na dva načina: prek studiev, ki njene dizajne za potisk tekstila pošljejo znamkam oziroma strankam, dela pa tudi neposredno s strankami. Sodeluje z znanimi modnimi giganti, kot so Zara, Top Shop, Primark, Calvin Klein in drugi.
 

Koronavirus je modno industrijo ohromil

V zadnjih dveh mesecih se je vse skupaj ustavilo, večjih projektov, na katerih bi lahko delala, ni. Kljub temu je imela veliko stika z ljudmi iz industrije, sama meni, da ta čas ni izgubljen. Še naprej ustvarja potiske: »V tem trenutku je treba razmisliti, kaj se je prodalo lani v istem času, kaj so klasični potiski, ki se prodajajo vsako leto. To je nekaj, česar se lahko oprimemo v tem obdobju. Mogoče se je bolje držati preverjenega kot pa izumljati nekaj novega, saj ni jasno, kakšni bodo prihodnji trendi. Ne vemo, za katero sezono bi delali, saj ni znano, kdaj bodo stranke lahko začele (normalno) kupovati.« Prodaja je zagotovo upadla za devetdeset odstotkov, ni še jasno, kaj se bo zgodilo z modno industrijo. Trenutno se ne proizvaja nič, ostalo pa je tudi ogromno blaga v skladiščih. Kdor nima spletne trgovine, ni v času pandemije prodal nič.
 

Hitra in visoka moda v nenavadnem sožitju

To je gotovo čisto nasprotje normalnega stanja, ko proizvajalci hitre mode v trgovine skorajda vsak teden oziroma mesec dostavljajo nove kolekcije. V zadnjih desetletjih se je modna industrija korenito spremenila – z oblikovalci, ki novosti predstavljajo na tednih mode, in hitro modo, ki trende kopira. To je postala stalna praksa, ki so ji sledile številne tožbe oblikovalcev za visoke zneske, pojasni Jessica. Zdaj je hitra moda tako zrasla, toliko je znamk in vse se konzumira nenadoma, da ni več nadzora. »Govorimo o ogromnih nakladah oblačil, denimo o polmilijonskem naročilu pižam v enem potisku. To ni normalno, ampak gre za mentaliteto, da oblačilo nosiš eno sezono in ga potem zavržeš. Poleg tega instagramski vplivneži, ki ljudi prepričujejo, da ti nekaj 'nujno' potrebujejo, vse skupaj še poslabšajo.«



Oblikovalci zdaj prodajo manj, tako da na neki način pravzaprav živijo od tožb. Jessica kot primer navede Zaro, ki ima v banki pripravljene milijone za vsako tožbo. »Plačajo in čisto vseeno jim je za to, saj s prodajo oblačil ogromno zaslužijo.« Dejansko se je dinamika spremenila – med hitro in visoko modo je nastalo neko čudno sožitje; kar se je sprva zdelo kot kraja avtorskih pravic, je postalo nova normalnost. Kakor smo za normalno sprejeli dejstvo o izkoriščenih in premalo plačanih delavcih, ki ta oblačila izdelujejo. Še vse premalo pa je govora o modni industriji kot eni izmed največjih onesnaževalk okolja.

Mlada oblikovalka verjame, da kljub »nenavadnemu sožitju« visoke mode s tem nismo razvrednotili, saj ta še vedno narekuje trende. »Seveda potem vsi ne nosimo čisto enakih oblačil, kot jih predstavljajo, saj se visoka moda, ki je še vedno nujno potrebna, preoblikuje v nosljivo modo.«


 

V Sloveniji je podpis pod končni izdelek bolj tvoj

V skoraj devetmilijonski britanski prestolnici je trg neprimerljiv s slovenskim, prav tako je neprimerljivo večja ponudba različnih služb, ki pa se – vsaj v ustvarjalnem svetu, kot ga pozna Jessica – razlikujejo v tem, da so bistveno bolj specifične, usmerjene. »Dokler se nisem preselila v London in začela delati z različnimi znamkami, nisem niti vedela, da obstaja toliko različnih služb. V Sloveniji se, ker je trg manjši, velikokrat pričakuje, da vse narediš sam.«

Produkcija je bistveno manjša, zato je razumljivo, da tukajšnji oblikovalci za potiske nimajo na voljo visokega zneska. Naredijo jih sicer lahko sami, a če želijo delati na drugačen način, je tujina edina možnost. Vse je odvisno od osebnih preferenc. Ko so jo mladi na začetku karierne poti vprašali, kako lahko živi v Londonu, češ da oni pogrešajo gore, naravo oziroma Slovenijo, si je mislila: »Potem London ni zate – kar je popolnoma v redu.« Morda ljudje mislijo, da je v tujini vse krasno in bleščeče. Jessica dodaja: »Ni, drugače je. V Sloveniji namreč veliko oblikovalcev dela v manjših količinah, pri vsakem koraku proizvodnje so bolj prisotni, kot denimo v tujini, kjer sodeluje več ljudi; če delaš v Sloveniji, je morda podpis pod končni izdelek bolj tvoj.«