Z videom so zapletene teme lažje »prebavljive«

Da bi rada delala za medije v tujini, je vedela, še preden se je odločila za študij novinarstva. Ko je kot dekletce, ki je veliko časa preživelo pred televizijskim ekranom, gledala, poslušala in opazovala tuje medijske programe, se ji je zdelo, da so bliže dogodkom, o katerih so poročali. Morda je bilo to malo naivno, pravi 25-letna Monika Čvorak danes, a televizija se ji je zdela magičen svet, novinarji pa zelo pametni ljudje. In nihče v Sloveniji se ji ni zdel tako zanimiv in načitan.

Pa je kot ambiciozna študentka novinarstva vseeno začela pri nas, na Delu; cilja – tujine ni spreminjala, je pa na poti do njega naredila nekaj ovinkov več. Že med študijem na fakulteti za družbene vede je odšla na dve izmenjavi: v Rotterdam in Vancouver. Podiplomski študij mednarodnega novinarstva je vpisala na City London University, domačo Vrhniko tako zamenjala za London, Delo pa za Guardian, kjer že drugo leto dela kot videoproducentka.



Že a priori sem želela na dodiplomski študij v Anglijo, ker mi je angleščina vedno ležala, a zaradi cene študija in ker tudi starši niso bili najbolj za to, sem ostala v Sloveniji.« Je pa zato študij novinarstva v Ljubljani izkoristila za izmenjave, da bi ugotovila, kako je sploh živeti v tujini. Za London in Veliko Britanijo se je odločila zaradi jezika in praktičnih razlogov, saj je bila takrat še v Evropski uniji, prav tako pa je v primerjavi z drugimi angleško govorečimi državami najbližja in najcenejša. »Ciljala sem na države, kjer govorijo angleško, da bi lahko normalno delala brez kakršnih koli ovir.« V novinarstvu sta pač znanje in obvladanje jezika osnova za delo.

​

Če primerja študija doma in v tujini, je največja razlika v ceni; študij v Londonu je drag, a to s seboj prinese veliko stvari, med drugim tudi, da večina ljudi ve, zakaj so tam. »Konkurenca je velika, ljudje so v iskanju izobrazbe prišli s Kitajske, iz Egipta. O tem, kaj bi radi, so veliko razmišljali.« Študij v Londonu je bil sicer zelo praktično naravnan, je pa študijska praksa slabše urejena kot v Sloveniji, kjer je obvezni predmet. Tam so se morali znajti sami, pojasni.
 

Občutek, kaj je potencialna zgodba za videodesk

Monika je pred dvema letoma odšla na prakso na Guardian in tam »po srečnem naključju in okoliščinah« ostala. Njeno delo videoproducentke je razdeljeno na dve izmeni, ena je namenjena 'izrednim novicam' oziroma aktualnemu dogajanju, druga pa bolj poglobljenim in zahtevnim videom. »Še preden pridem v službo, pogledam, kaj se dogaja v svetu, kaj so najpomembnejše zgodbe; sčasoma sem razvila občutek, kaj je bistveno za nas in kaj bi bila potencialna zgodba za videodesk.«



Pojasni, da je včasih pri zgodbah zelo očitno, da potrebujejo video: denimo pri naravni katastrofi ali pa ko gre za dogodek, o katerem vsi govorijo. Pa tudi ob kakšni pomembni in močni izjavi, ki je bila ujeta na kamero. Drugič pa potreba po videu ni tako očitna, ker pa je dogajanje oziroma zgodba aktualna in pomembna, izberejo posnetke iz arhivov ter drugih virov in zgodbo predstavijo skozi medij videa.

Vendar pa vsaka vsebina ni primerna za video. Vodilo na Guardianu je, da ne delajo stvari samo zato, da bodo imeli članki video in jih bo googlov brskalnik rangiral više. Monika doda preprosto razlago svoje nekdanje urednice: video naredimo, prvič, če je posnetek izjemen in zanimiv, in drugič, če gre za temo, ki je pomembna in o kateri vsi govorijo. »Treba je biti selektiven in izbrati tisto, kar je vredno tvojega časa in bodo ljudje gledali. Vedno se vprašam: bi to zanimalo tudi mene? Če je odgovor ne, verjetno tudi drugih ne bo.«


 

Sporočilo z videom potuje dlje

Video je v zadnjih letih postal medij, ki mu priljubljenost in uporabnost izjemno rasteta. In kakšen je njegov pomen v novinarstvu? Monika verjame, da ko nekaj prebereš in imaš obenem možnost, da to tudi vidiš, sporočilo potuje dlje, se pri posamezniku mogoče bolje usede in si ta informacije bolje zapomni. »Največja prednost videa pa je ta, da naredi določene teme, ki so zapletene in težko 'prebavljive', enostavnejše.« Kot primer navede neko dogajanje v politiki, kjer želijo s premišljenim videom sporočilo prenesti na bolj jasen in preprost način. Njihovo vodilo je, da mora biti video jasen in čim krajši – tri minute je že veliko. Doda pa, da je z videom podobno kot s pisanjem, več knjig ko prebereš, bolje pišeš, in več videov ko pogledaš, boljši si.
 

Vsi profiti gredo nazaj v novinarstvo

Pri videu kot tudi na splošno ima veliko svobode, kar je danes v novinarstvu zaradi omejenih virov in upadanja tiskanih naklad redko. Monika in njeni kolegi se zavedajo, da so neodvisni, saj niso v lasti posameznika, pač pa sklada Scott Trust Limited. Vsi profiti gredo nazaj v njihovo novinarstvo. »To je svojevrstna svoboda, ki je drugje ni. Seveda tudi mi potrebujemo dobiček in na koncu koncev delamo za denar, ampak imaš svobodo, ker veš, da skoraj ni zgodbe, ki je ne bi mogel pokrivati zaradi kakršnih koli interesov.«



Spletna stran Guardiana nima zaprtih vsebin, ampak ima vzpostavljen sistem prostovoljnih donacij za vzdrževanje kakovostnega in neodvisnega novinarstva, kot pozivajo bralce. Po njenem mnenju ta model deluje. »Med letoma 2016 in 2019 jim je uspelo, da je več kot milijon ljudi vsaj enkrat prispevalo denar, cilj je, da bi se v naslednjem obdobju treh let, torej do leta 2022, ta številka podvojila.«

Vsi mediji se soočamo z izzivi, kako pridobiti čim več (mladih) bralcev, da bi si zagotovili svoj obstoj. Morda je tudi video eden od načinov, a kot pravi Monika, na Guardianu ekipe, ki skrbijo za splet oziroma družbena omrežja, ne razmišljajo samo o tem, kako privabiti mlade, ampak kako na splošno privabiti več ljudi. »Ne le da bi spremljali nas, ampak da bi jih zanimali problemi v družbi, dogajanje …«

V situaciji, v kateri je svet danes, je vesela, da se je odločila za novinarstvo. Ne samo da lahko dela kljub omejenem gibanju in 'ustavljenem življenju', temveč zato, ker se ji zdi, da nas novinarje ljudje zdaj res potrebujejo. »Občutek imam, da je pomembno to, kar počnem, in zdi se mi dobro, da tako mislim. Zato sem šla v novinarstvo, ker sem želela delati nekaj, kar nekomu morda lahko pomaga.« Četudi so njene karierne sanje še vedno vezane na prvo ljubezen, televizijo, je trenutno zadovoljna, »saj uživa v tem, kar dela«.



Eden izmed zadnjih videov, ki ga je Monika naredila v svoji domači 'pisarni':