V nadaljevanju preberite: 

Beti Burger se je z gostincem Gregorjem Božičnikom pogovarjala o tem, da se je vse začelo s palačinkami – in z Romeom. Govorila sta tudi o njegovih slastnih zmajevih rolicah in da je v gostinstvu kriza s kadri že od nekdaj. Če se greš slaščičarstvo, moraš izhajati iz francoske šole, pravi. In brez čokolade ne bi mogel živeti.

Že več kot dvajset let je znan ljubljanski gostinec, ki je v prestolnico skupaj z bratom pripeljal veliko novosti. Je lastnik Romea, Sushimame, Tokyo Piknika ter Fetiche bara in Fetiche Pastisserie. Kot se pošali, ima toliko gostiln, da niti ne utegne posedati še po drugih. Fetiche Pattiserie je med več gostilnami njegov »najmlajši otrok« in najbolj je vpet v slaščičarstvo, ker ima tukaj največ znanja, torte tudi kreira, nenazadnje je velik sladkosned, priznava. »Potrebujem to kreativo, blizu mi je dizajn, ustvarjanje, sam sem oblikoval tudi podobo vseh svojih gostiln. Ta želja po dizajniranju izvira še iz tistih časov, ko sem preurejal motorje.«

Slaščice so še zlasti izpostavljene prav zaradi videza. So fotogenične, instagramabilne. »Slaščice so privlačne. Ljudje jih preprosto radi gledajo. Rolice so precej bolj fotogenične kot pa neki suši ali ramen. Veliko je možnosti za ustvarjalnost, za nove ideje, nove trende, igranje z okusi, barvami, teksturami. Ljudje jemo z očmi. In ko vidimo te barve, oblike, si to želimo poskusiti.«

Iz otroštva ima jasen spomin, da je v sedmem ali osmem razredu osnovne šole vsako jutro za zajtrk pekel palačinke. Tako se zdi, da se je njegova pot logično nadaljevala s peko palačink na stojnicah. Iz tistih časov ima še eno zanimivo zgodbo. »Najprej smo pekli sladke palačinke, potem smo začeli še s slanimi, s piščančjim nadevom. V tistem času je Saša Arsenovič v Mariboru oral ledino s takosi in tortiljami in nekoč mi je ponudil, naj poskusim slane jedi zaviti v tortiljo, ne palačinko. Tako sem se odpeljal v Maribor po prvi paket tortilj, pri nas jih namreč takrat ni bilo mogoče kupiti, takoj smo vse prodali in šel sem po še en paket. Nato je Saša rekel, da tako ne more več – pa sem sam začel iz Nemčije švercati tortilje (smeh). Tako smo v Romeu poleg palačink stregli tudi tortilje.«

S covidom je iskanje kadra v gostinstvu postalo večna tema, a kot pravi Božičnik, je kriza s kadri že od nekdaj. »S kadri se ukvarjam večino časa, že 25 let se zdi, da se ukvarjamo z istimi problemi. Nikoli ni bilo lahko dobiti ljudi, ki bi delali. Gostinstvo se je nekako vedno razumelo kot težje, garaško delo. K sreči je danes precej lažje dobiti tuje delavce zaradi tako imenovanega prostega trga – večina naših delavcev je iz tujine. In če ima človek voljo do učenja, se vse da.«