V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je s chefom Tomaž Kavčičem, ki pravi, da opravlja enega najbolj intimnih poklicev, pogovarjala o tem, da je v gostilni pomembno vse, od dober dan do nasvidenje, o tem, da želje po michelinu nikoli ni skrival, o goveji juhi kot vzgojnem pripomočku njegove mame, o tem, kaj je počel lansko veliko noč in kakšno velikonočno jajce je pripravil za letos. 

Življenja zunaj gostilne pravzaprav ne pozna. Na otroštvo ga spominja vonj po kruhu, ki mu daje občutek doma, topline, družine in brez katerega, poleg olivnega olja, ne more. Nato je tukaj še goveja juha, ki jo je njegova mama uporabila tudi kot pripomoček pri vzgoji. »Ta ni bila prestroga, je pa bila vzgoja odgovornosti. Ko sem šel žurat, ni bil problem, če sem prišel domov ob polnoči, enih ali kasneje. Pomembno je bilo, da sem bil ob 11. uri za šankom. Mama mi je s krožnikom juhe, ki me je zjutraj čakal na mizi, sporočila: vem, kdaj si prišel domov, zdaj pa pojej in delat.« V vsakem obdobju je imel neke naloge v njihovi delavni gostilniški hiši, nikoli v življenju pa ni zamudil na delo. To je njegova neprisiljena odgovornost. »Gostinstvo ti vzame ogromno časa in te morda prikrajša za mnogo stvari, a ti obenem veliko vrne. Sam vedno pravim, da nimam službe, nimam dela, ampak imam način življenja.« Razmišlja, da je biti kuhar, gostinec eden najbolj intimnih poklicev: »Jaz kuham, vi to pojeste, daste v svoje telo«. Zato si prizadeva za etiko, za odgovornost.