Mišo Brečko: Jezen sem bil na Katanca, toda igral sem za Slovenijo

Navijači enega od najbolj tradicionalnih nemških nogometnih klubov Köln so gosta Delovega nogometnega podkasta VAR Miša Brečka ob njegovem slovesu uvrstili med legende. V Porenju in v dresu »kozličkov« je zdajšnji selektor reprezentance do 19 let in tudi nepogrešljivi član »afriškega« rodu preživel sedem sezon, zadnja tri leta je bil kapetan. »Morda ni bil veliki talent, toda bil je izjemen profesionalec. Legenda kluba!« so ob njegovem slovesu zapisali na družbenih omrežjih. Nemčija je bila za 40-letnega Trboveljčana s stalnim prebivališčem v Ljubljani 15 let njegov prvi dom, najmočnejši »bundesligi«, prva in druga, pa njegova najljubša »peskovnika«.

»Fussball«, Köln, še prej Hamburg, na koncu Nürnberg, tri tradicionalna nogometna okolja z bogato in slavno zgodovino, vmes tudi manjša Rostock (Hansa) in Aue (Erzgerbirge) so vtkana v Brečkovo 15-letno zdomstvo v Nemčiji, kjer se je zapisal kot Slovenec z največ nastopi v najmočnejši ligi, zbral je 161 tekem. Več tudi od Braneta Oblaka, Danila Popivode, Milivoja Novakovića, Aleksandra Knavsa, Zlatka Dedića, ... Še več, 170 nastopov je zbral v nemški drugi ligi.

Mišo Brečko (desno) se je zapisal v zgodovino slovenskega nogometa kot igralec z največ tekmami v nemški bundesligi. FOTO: Marko Feist/Delo

Iz Hamburga v Köln, ker je želel igrati

Pri Kölnu je preživel največ let. »Tam sta se mi rodila oba otroka, sin in hčerka, stkal sem prijateljstva zunaj nogometnih krogov, okolje je bilo čudovito, odprto, sprejemalo je raznolikost, še zdaj se rad vračam,« se je z veseljem vrnil v najlepši del kariere, ki je imela zelo nenavadno pot. V Nemčijo je odšel iz takrat slovenskega prvoligaša Šmartna ob Paki.

»Zelo hitro se je razpletalo. Takrat v Sloveniji ni bilo veliko klubov, za katere bi igrali 18, 19 let stari fantje. Šmartno, sicer kar stabilen prvoligaš, je imelo zelo dobro moštvo. Bil sem tudi reprezentant. 'Odkrili' so me Nemci, novembra sem v Hamburgu že opravil preizkušnjo. Sklenili smo pogodbo, a do konca sezone sem ostal v Sloveniji. Dogovor s Hamburgom je bil tak, da bom treniral z A moštvom, igral za B moštvo. Toda potem se je vse obrnilo, vseskozi sem bil v A moštvu, treniral sem, igral pa bolj malo. A sem dobival priložnosti. Takrat je bil trener Klaus Toppmöller, ki je dve leti prej do finala lige prvakov popeljal Bayer Leverkusen. B moštvo je vodil nekdanji nemški reprezentant Thomas Doll,« je odprl nemško poglavje.

Zelo burno obdobje v Hamburgu, ob Bayernu in Borussii Dortmund tretjim nemškim zmagovalcem v najmočnejšem klubskem tekmovanju, ki sodi med najbogatejše v Nemčiji, so zaznamovale tudi menjave trenerjev. »Zanimivo je, kako je izgubil stolček Toppmöller, izgubili smo pokalno tekmo proti Paderbornu, takrat tretjeligašu. Šele pozneje se je razkrilo, da je bila tekma prirejena. Glavni sodnik je bil Robert Hoyzer, glavni akter odmevne stavniške afere. Med igralci ni bilo nikogar, ki bi sodeloval pri nameščanju, spomnim pa se, da je sodnik tekmecem podaril enajstmetrovko in še en gol. Toppmöller je odstopil. Potem je prišel Doll, ki je mislil, da namenoma nisem igral za B moštvo. Pod njegovo taktirko je Hamburg igral v ligi prvakov. Na koncu poglavja pri Hamburgu me je vodil sloviti Nizozemec Huub Stevens,« je še bolj podrobno opisal svoje »popotovanje« v podkastu VAR, v katerem je tudi podrobno pojasnil dogodek, zaradi katerega je zasedel naslovnice rumenega tiska. Ko se je njegova vožnja z avtomobilom končala na tramvajskih tirih.

Tudi prestop v Köln in uveljavljanje v novem moštvu sta bila zelo vznemirljiva.

»S Stevensom sva imela pogovor, vztrajal sem pri tem, da bi igral. Iskreno mi je povedal, da mi tega ne more zagotoviti, lahko pa mi pomaga in me priporoči Kölnu, kjer me je že čakal Milivoje Novaković. Ampak tudi tam ni šlo vse lahko. Trener je bil Christoph Daum. Priložnost sem zaradi poškodbe igralca dobil na levem bočnem položaju. Po profilu sem bil desni bočni branilec, občasno tudi levi. Desno je igral Turek Ümit Özat. Utrpel je srčni infarkt. Res nesrečen del, zaradi katerega sem potem postal standarden igralec pri Daumu. On je bil poseben mož, zelo pameten. Ko sem prišel, me je vprašal: 'Kaj bi rad, igral dobro, ali da igra dobro moštvo?' Odgovoril sem mu v slogu, da bi bilo najbolje oboje. On pa je odvrnil, da je najbolje, če igram jaz dobro. Če tako igrajo vsi, potem bo tudi moštvo igralo dobro.«

Tudi sloviti Bayernov Francoz Frank Ribery je občutil trmo in nepopustljivost bridkega Miša Brečka. FOTO: Günter Schiffmann/AFP

Euro so izgubili v Švici in ne proti Ukrajini

Zasavec, ki je prve nogometne korake naredil pri Rudarju, je na reprezentančni ravni blestel v prvem selektorskem mandatu Matjaža Keka. Uvrstitev na mundial v Južno Afriko je bil vrhunec, toda reprezentančno pot je sklenil v svoji 77. tekmi v dodatnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v Franciji leta 2016 proti Ukrajini v Mariboru. Tudi to poglavje ima predzgodbo, ki zelo nazorno razkriva, kako zapleteni so človeški odnosi in razmerja v moštvu. Tudi med selektorjem in igralcem.

Brečko je zadnjo tekmo v reprezentančnem dresu zaključil z izključitvijo, rdečim kartonom po ostrem štartu. Bil je jezen tekmovalec, a je pokazal značaj bojevnika, kako srčen in borben igralec je bil. Moštveni! »Škoda, hitro smo zabili gol, a poraza z 0:2 iz prve tekme nismo mogli nadomestiti. V gosteh smo bili slabi, doma smo se trudili, toda Ukrajina je bila takrat zelo močna,« je povedal in pojasnil, kako se je po krajši odsotnosti razpletel spor s selektorjem Srečkom Katancem.

»Mislim, da je bilo po tekmi v Švici, kjer smo zapravili uvrstitev na EP. Naslednje tri tekme me Katanec ni poklical. Bil sem jezen. Ni mi bilo všeč, takrat sem bil kapetan Nürnberga. Potem pa me je za dvoboja z Ukrajinci poklical in me vprašal, ali sem še jezen in ali bi igral. Rekel sem, da sem jezen, ampak da ne igram zanj, temveč za Slovenijo. In sem se vrnil,« je bil neposreden trmasti Zasavec, ki zdaj prijetne in malo manj prijetne izkušnje uspešno združuje v vlogi selektorja reprezentance do 19 let. O njej, nadarjenih fantih, ki se šele s tekmeci iz najmočnejših držav soočijo z dejansko vrednostjo svojega talenta, zamujenih priložnostih, prestopu med trenerje, vlogi Alberta Riere in igralnih slogih, Olimpiji, prehitri upokojitvi, svoji št. 1 med teniškimi »nogometnimi veterani« in še več, je zanimivo in iskrivo v podkastu VAR delil razmišljanja slovenski rekorder »bundeslige«.