V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je s Petro Sodja, ustvarjalko slaščic, ki jo poznamo pod imenom P'cakes, pogovarjala o problemu dela na črno in o tem, da je na spletu težko najti dober recept, ki uspe v prvo. Ne želi si, da peka postane industrijska, zato bo ostala butična. V njenih tortah se okušajo zgodbe ljudi in narava, ki je njeno zatočišče in večna inspiracija. Ob jezeru Završnica jo je fotografiral Leon Vidic.

Človek na spletu danes najde vse, a precej težko je v poplavi vsega najti res dober recept. Prav razvijanje receptov, ki vedno uspejo, ni mačji kašelj. Verjetno tudi zato ljudje vse bolj obiskujejo njene spletne tečaje. Ti so danes zanjo največji vir dohodka. Predvideva, da so te stranke 'domači peki', ki nočejo zapravljati časa z iskanjem dobrih receptov po spletu in njihovim preizkušanjem, ampak hočejo speči nekaj, kar bo delovalo v prvo. Nekaj, kar je preizkušeno dobro.

Morebitne konkurence, ki bi jo lahko izobrazila prek tečajev, se ne boji več. Tudi s kopiranjem tort, dizajna ali okusov, ne izgublja časa. »Preprosto nimam energije za to. Vsekakor se zgodi, da vzameš neko torto kot inspiracijo za svojo, nenazadnje je težko biti povsem unikaten, drugače pa je, ko dizajn torte kopiraš do podrobnosti. Ko se je to zgodilo, sem tisti osebi napisala prijazno pismo …«.

Večji problem kot kopiranje tort se ji zdi delo na črno. »Tega je ogromno. Mogoče se ljudem, ki danes pečejo torte na črno, to na kratek rok zdi v redu: denar v žep in to je to. Ampak če se bodo lotili peke tort po uradni poti, bodo sami videli, kakšen problem je to.«

Sicer razume, da mora vsak nekje začeti. Potrebuješ prostor, čas, vse uradne papirje. »Toda drugače je, če na črno spečeš eno torto na teden, kot če jih spečeš deset. In poleg tega razpošlješ še nekaj sladkih paketkov, delaš za poroke ... Tu mora biti meja. In nenazadnje, kje sploh takšni ljudje pečejo torte? Doma v kuhinji, po kateri se morda sprehaja mačka, ustvarjajo trinadstropno torto za poroko, na kateri bo sto svatov?«