Voščilnica za ženo – ali le za krajši čas

Postojna – »To sem naredil za ženo.« Pokaže voščilnico s smrečico in obkroženima inicialkama D in N – Dragana in Noorullah. Osemindvajsetletni Afganistanec se je v Sloveniji po več letih ustalil, se naučil jezika in si našel partnerico. Zdaj v postojnskem centru za tujce čaka na deportacijo v domovino, saj so mu zavrnili prošnjo za azil. Skrb in žalost, ki vladata v teh prostorih, je težko pregnati z dobrimi željami za praznične dni. Trenutno je v Postojni zaprtih osem tujcev. Zanje urejajo dokumente za izgon iz države.

»V teh dneh izdelujemo božične in novoletne okraske. Večina pri tem rada sodeluje. Nekateri izdelajo voščilnice za svoje družinske člane ali prijatelje, ki so jih spoznali v Sloveniji, drugi le za krajšanje časa,« pove socialna delavka v postojnskem centru za tujce Helena Kovač. Papirnati obeski krasijo nekatere sobe in tudi skupne prostore. Za praznično vzdušje je konec tedna poskrbelo tudi Jezuitsko združenje za begunce Slovenije (JRS), ki je varovancem priredilo božično-novoletni koncert.





»Običajno jim zapojemo nekaj božičnih in slovenskih pesmi ter jim razdelimo kakšen priboljšek. Zgodi pa se tudi, da sami varovanci poprimejo za inštrumente in kaj zapojejo,« pojasni predstavnik JRS Robin Schweiger, ki zaprte prebežnike sicer obiskuje vsak teden. S tem jih želi vsaj za kratek čas nekoliko razvedriti in odtrgati njihove misli od težkih razmer, v katerih so.

Prebežniki so pod strogim policijskim varstvom. »Prevladujejo ljudje, ki jih je stiska prisilila, da so zapustili domovino, vendar se vsake toliko časa tudi zgodi, da dobimo koga, ki ni dobronameren in ima kriminalno ozadje,« omeni namestnik vodje centra Aleksander Bračko. Za božič bodo varovancem pripravili nekoliko bolj prazničen obed, za silvestrovo pa ne bodo mogli pričakati polnoči, saj hišni red brez izjeme določa nočni počitek ob 22. uri.


 

Misli pri ženi in hčeri

Proti deportaciji Afganistanca Noorullaha Oriyakhela so se že zavzeli predstavniki nekaterih nevladnih organizacij, o njem so že poročali tudi mediji, a za zdaj brez uspeha. Mladenič bi se rad vrnil k partnerici v Novo mesto in ne razume, kako ga lahko slovenske oblasti pošiljajo nazaj domov, v vojno. Črnogorec Hajran Osmanović najbolj pogreša hčer, ki jo ima v Sloveniji. »Tu sem že 35 let in nerazumno je, da mi ne dovolijo ostati,« potoži in nam kaže svojo dokumentacijo.

Pakistanec Zabi Akram in Alžirec Aldijk Dilmi ne razmišljata dosti o bližajočih se praznikih. »Zaprosil sem za azil v Italiji, in ko me je znanec prosil, da greva iskat skupino njegovih prijateljev v Trst, se je izkazalo, da smo zašli v Slovenijo, in so me zaprli sem. Zdaj sem tu že dva meseca in 15 dni,« pripoveduje Akram. Visoki Alžirec pa pove, da je najprej v Sloveniji zaprosil za azil, a je nato odšel do prijatelja na Nizozemsko, od tam pa so ga poslali nazaj v našo državo in ga zaprli sem. Vsak, ki ga vprašamo, odgovori do dneva natančno, koliko časa je že zaprt v centru.
 

Največ je muslimanov

»Največ tujcev prihaja iz muslimanskih dežel, in zato jim naši prazniki ne pomenijo toliko. Povsem drugače je ob njihovih praznikih, takrat jih obišče tudi tukajšnji imam,« navede socialna delavka Helena Kovač. V centru spoštujejo vse religiozne običaje, imajo celo sobo, ki je namenjena molitvi – različnih veroizpovedi. Na steni so na lesenih ploščicah v obliki drevesnih listov izrezljane besede, ki pa imajo v različnih jezikih isti pomen – upanje.