»Dobro bo, ko bom stopil skozi vrata«

Celje – »Ob praznikih je težko, ker bi bil rad s svojimi bližnjimi. Ampak s tem se ne smeš obremenjevati, ker ti je potem še težje,« pravi 48-letnik, ki bo tudi letošnje praznike preživel s soobsojenci v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje. Osebje se trudi pričarati praznično vzdušje, a poudari: »Zapor je zapor. Tudi če je zlat.«

Približno 110 zaprtih ljudi, večinoma obsojencev in nekaj pripornikov, je v celjskem zaporu. Velika večina jih bo praznike preživela za trdno zaprtimi vrati. O praznikih priča novoletna smreka, ki so jo izdelali na delavnicah, ki jih skozi leto organizirajo v zavodu. V času našega obiska so pripornice izdelovale Božičkove kape.





Eden izmed naših sogovornikov, 48-letnik, ki je že štiri leta in pol za zapahi, od tega dve leti v Celju, dela v kuhinji. Med pogovorom je ves čas nasmejan: »Če bi se osredotočal na to, da si zaprt, sam sebi delaš škodo. Zato je smiselno, da greš na izobraževanja ali na delavnice.« Pove, da se bodo v kuhinji, kot vsako leto, tudi tokrat med prazniki posebej potrudili: »Naredimo boljši obrok, tudi narezek. V drugih zaporih tega ni. Tu je boljše, ker osebje kar nekaj da na to.« Ali bodo pripravili tudi potico? »To pa ne gre. Je preveč dela in preveč obsojencev, ampak jo po navadi naročimo. Gospa Zalika za te reči res dobro poskrbi,« se nasmehne.
 

Nekaj ur svobode

Zalika Robič je vodja oddelka za vzgojo v zavodu. Pojasni, da s sodelavci vsak december poskušajo zaprtim pričarati vsaj nekaj prazničnega vzdušja, glede na to, da jih velika večina nima možnosti izhoda. Tiste, ki imajo izhode, so strokovni delavci odpeljali na kratek sprehod po prazničnem Celju, pove Robičeva: »Gredo obsojenci, ki jim že zaupamo oziroma o katerih presodimo, da ne bodo zlorabili zaupanja.«

Dogajanja z ulic, čeprav je zavod v središču mesta, skorajda ni slišati, pojasni 48-letnik: »Res je izolacija. Dve leti sem tu. Nimam izhoda, ker te morajo prej oceniti. V tem času ne vidiš trave, dreves. Prej ne bi rekel, da je to kaj takega. Ampak je velika razlika. Psihična. Zapor ni tak, kot vidiš v filmih. Tu te bolj 'glodajo'. Po eni strani je to namen.« V tem času se je izkazal, na novega leta dan bo z ženo in otrokoma lahko sam za dve uri šel na sprehod po mestu: »To bo darilo za moje domače. Nič jim nisem povedal.«


 

Odštevanje

Za praznike si lahko obsojenci okrasijo osebni prostor in druge prostore v zavodu. Večina jih pri tem sodeluje. V božičnem času imajo tudi božično sveto mašo, obišče jih zaporniški duhovnik Robert Friškovec. Na silvestrovo imajo lahko dlje časa odprte sobe, ki se sicer zaklepajo ob desetih, pojasni Robičeva: »Gledajo televizijo, po polnoči lahko pokličejo domov.« Petindvajsetletnik, ki ga čakata še dve leti, pravi, da bo letos lažje, ker bodo to že drugi prazniki stran od doma in dveh otrok: »Sprijaznil sem se. Naredil sem napako in zanjo odgovarjam.«

Kadar je res težko, zaprtim pomaga psiholog, tudi pravosodni policisti. Včasih si pomagajo med sabo, pojasni 48-letnik: »Smeha tukaj manjka. Ker vsak ima svoj problem. Tudi če se dela, da ga nima. Pa 24 ur na dan si z enim in istim človekom. Še z mamo nisi bil nikoli toliko skupaj. Ampak stari ljudje pravijo, da več ko daš, več dobiš. Če vam rečem lepo besedo, vas potolažim, sem naredil veliko več, kot če bi vam ne vem kaj dal.« Sklene, da je v vsaki stvari nekaj dobrega, a je iskren: »Veste, kdaj bo dobro? Ko bom skozi tista vrata stopil.«