Vse nam je ušlo iz rok zaradi denarja

»V tem času imamo največ dela. A če delaš z ljubeznijo do človeka, ni težko,« pravi pater Tomaž Hočevar, gvardijan frančiškanskega samostana v Novem mestu, o prazniku, ki je pred vrati. Številni gredo pred božičem k spovedi, pri kateri pretehtajo, kaj so v letu, ki je minilo, naredili prav in kaj narobe. In delajo načrte za prihodnost.

Štirje frančiškani, ki so v novomeškem samostanu, si bodo lahko vzeli predah šele po božiču, ko bo, pravi pater Tomaž, »čas za počitek v duhu, da pogledaš nazaj.« V frančiškanski cerkvi sv. Lenarta, ki je ob praznikih in nedeljah še vedno odlično obiskana, je že vse pripravljeno za jaslice, ki jih postavljajo na sveti večer.



Takrat imajo v samostanu tri upodobitve najbolj znane zgodbe: eno v cerkvi, drugo v »hiši« oziroma v samostanu, tretjo, ki je verjetno najbolj posebna, pa v kapeli. To so jaslice iz gline, ki jih je naredil kartuzijan Wolfgang Kögler (1913–1993) iz samostana Pleterje, ki je vrsto let ustvarjal v šentjernejski glini: pol leta je ustvarjal jaslice, drugo polovico pa Križanega. Umetnostni kritiki mu priznavajo izvirnost in prepoznavnost, saj se je, je zapisal umetnostni zgodovinar Andrej Doblehar, »odmaknil od sentimentalnih značilnosti v modernejšo avtorsko izraznost«.


 

Vse več ljudi brez upanja

Večina ljudi pa v teh dneh prihaja k frančiškanom na spoved, ki je vsakoletni zaključek leta in iskanje pomiritve z Bogom. Ta zakrament ni lahko delo, zato se patri v spovednici menjavajo na dve uri. Pater Tomaž pravi: »Ljudje se v tem času ozremo nazaj in razmišljamo o napakah, ki smo jih naredili, in o tem, kako naprej. Tu pa smo mi, da – če je potrebno – pomagamo. Predvsem tako, da bi ljudje ostali v stiku s sabo oziroma s svojo vestjo.«

Žal pa opažajo, da je vedno več tistih, ki nimajo notranjega razsodnika, ki bi človeku govoril, kaj je prav in kaj ne. Več je tudi apatičnih ljudi, ki jim je vseeno, kaj se dogaja okoli njih ali z njimi. In takih, ki so brez upanja. »Toda pomembno je, da delaš dobro: zato, da si ti dober. Podobno kot je pomembno, zakaj osrečuješ ljudi: zato, da si ti srečen,« razloži preprosto logiko frančiškan, ki je postal veren pred dvajsetimi leti.
 

Za družino ni več časa

Problem pa je tudi v tem, da pozabljamo, da človek potrebuje močan temelj – vrednote. Te izhajajo iz družine. Koliko je še teh vrednot? Kakšen je današnji čas, ko niti za družino ni več časa? »Vse to nam je ušlo iz rok zaradi denarja, ki naj bi bil – nam dopovedujejo nekateri – nepogrešljiv in najpomembnejši. Zaradi pehanja za denarjem ni redko, da starši nimajo časa za otroke in jim ne morejo dati vrednot, jim ne morejo osmisliti življenja,« pravi sogovornik. Bil je pretresen, ko je med veroukom eden od otrok na vprašanje, ali se zavedajo, da so za starše najpomembnejši, odgovoril, da to ni res, ker je za njegove starše pomembnejši denar.

Bistvo življenja ni v tem, da vse dni namenimo samo delu in sledimo zahtevam po gospodarski rasti, pravi frančiškan. Prepričan je, da je edini smisel življenja ljubezen do bližnjega. Zato so dnevi okoli božiča, ki si jih poleg rednih obveznosti zapolnijo še s številnimi spovedovanji in mašami, kljub obveznostim slovesni. In bo na božični predvečer čas tudi za slovesno večerjo, ki bo sicer krajša, kot smo je vajeni ostali. Kmalu zatem, ob pol devetih, bo v cerkvi sv. Lenarta že maša za družine. Delovno bo tudi na božični dan. »Če bi delali iz dolžnosti, ne bi bilo lahko. Če pa te vodi ljubezen, je vse lažje,« pravi pater Tomaž.