Planica, znana ne po poletih, ampak po kulinariki

Še do nedelje je mogoče na 30 kmetijah, ki so se pridružile letošnjemu, drugemu Tednu turističnih kmetij, začutiti pristen utrip življenja na podeželju. Obiskali smo domačijo Pri Kovačniku, kjer so v sklopu projekta pripravili delavnico peke potice in večhodni meni mlade gospodinje Kaje, simpatične 23-letnice, sicer tudi tekmovalke v šovu Masterchef Slovenija. Kmetijo na Planici, ki je na povsem drugem koncu države kot tista, ki slovi po smučarskih skokih in poletih, je nekoč neki gost opisal kot »nebesa na Pohorju«, kar se je uveljavilo in sčasoma postalo njen slogan.

Po le desetih minutah vožnje z avtocestnega izvoza Fram pred Mariborom po vijugasti cesti navkreber med pohorskim iglastim gozdom prispemo na Planico. Na idiličnem kraju, ki mu pritiče omenjeni slogan, stoji domačija družine Štern oziroma Pri Kovačniku. Ime je iz daljne preteklosti, že pred dobrimi dvesto leti je bila tu domačija, pojasnjuje lastnica Barbara Štern, medtem ko na list izpisuje nemško različico Kowaschnigg.

Prijazna in mladostna gospodinja Barbara se je pri 21 letih preselila k možu Danilu in se priučila dela na kmetiji. Ko sta leta 2008 uradno prevzela domačijo, so se še bolj usmerili v kulinariko in v manjše skupine gostov, v bolj butični turizem. Že takrat se je zavedala, kako pomembno je imeti dobro spletno stran, danes pa – biti aktiven na družbenih omrežjih.

Gospodinji s podobnima zgodbama

»Ker veliko objavljamo na družbenih omrežjih, tudi videe in utrinke iz življenja na kmetiji, ljudje vedo, kaj pričakovati. Mnogi imajo, čeprav sem pridejo prvič, zato občutek, da nas že dobro poznajo. Pogosto povedo, da nas že dolgo spremljajo in da so si nas želeli spoznati v živo. Seveda pazim, da ne delim vsega iz zasebnega življenja, a omrežja so res pomembna, kdor se temu upira, dela v svoje slabo,« v domači kuhinji, ki je osrednji prostor družine, ob kavi in domači pohorski gibanici, po kateri so znani, razlaga Barbara Štern. Že ob prihodu spoznamo tudi mlado gospodinjo Kajo Naveršnik, ki se je k fantu Aljažu, 23-letnemu sinu Barbare in Danila, preselila prav tako zgodaj, pri 19 letih.

Njena zgodba je zelo podobna taščini: obe sta na kmetijo prišli mladi, brez izkušenj o življenju na kmetiji, prav tako brez posebnega kuharskega znanja. Vsega sta se naučili in priučili, tudi od babice Angelce, ki je še danes zelo vitalna in močno vpeta v delo na kmetiji. Z možem Janezom, zdaj že pokojnim, sta se s turizmom začela ukvarjati leta 1981. Odločala sta se med kurjo farmo in turizmom, a je k sreči, kot pove Barbara, prevladal slednji. Med prvimi sta na tem področju orala ledino. Gostom sta ponudila pristno domačo hrano.

Način življenja

Delo na kmetiji ni običajna služba, je način življenja, pravi Barbara in prizna, da je »tipično« delo izkusila vsega skupaj le dobro leto prek študentskega dela. Njen mož je kmet s srcem in dušo. Od jutra do večera so vpeti v delo na kmetiji, predvsem konci tedna pa so rezervirani za kosila, za goste. Tem se povsem posvetijo. Da je njihova izkušnja čim boljša, si želijo, da prihod napovejo, rezervirajo. Ljudje so potrebovali leto ali dve, da so se navadili. »Trend, ki je nekoč veljal le za fine dining restavracije, se zdaj seli tudi na podeželje,« ugotavlja sogovornica.

Sploh so bolj usmerjeni v manjše skupine gostov, kar se je kot pozitivno izkazalo v času covidnih omejitev, obiskovalci lahko rezervirajo tudi mizo samo za dva. Na domačiji vlada umirjeno vzdušje, nenazadnje se je Barbara v takšen slog turizma usmerila med drugim zato, ker je bilo težko imeti v hiši bučne zabave, medtem ko je bil v zgornjem nadstropju dojenček. Tako je ves čas čutiti mirnost, človeka preveva občutek, da je res oddaljen od vrveža v dolini. Čeprav je bil pred njimi pester teden, se je med našim obiskom zdelo, da se nikomur ne mudi, kuhinjska vrata so bila ves čas odprta, vsake toliko so mimo prišli Danilo, Kaja, Aljaž, ob koncu pogovora še babica Angelca, ki je v 30-litrskem loncu kuhala govejo juho. Petnajstletna Julija, ljubiteljica konj, je bila v šoli, najmlajša, petletna Ana, pa v vrtcu.

Škodljivci

Na kmetiji imajo okoli 35 glav goveda, 30 prašičev, zajce, ki so še posebej zanimivi za najmlajše obiskovalce, pa tudi dva jahalna konja in ponija, za katere skrbi Julija. Hišo obdaja velik vrt, lično ograjen in urejen, s katerim pa ima, kot prizna gospodinja Barbara, zadnje leto, dve velike težave zaradi polžev, voluharjev in bramorjev. »Bramor je res trdovraten škodljivec, ne moreš se ga znebiti. Da bi poskusila z močnimi kemičnimi sredstvi, nima smisla, ker bi s tem uničila zelenjavo, potem je tako bolje, da vse kupimo. Malce sem že obupala, zato sem v strahu pred letošnjo sezono poklicala kmetijo, ki se ukvarja z zelenjadarstvom, in se dogovorila za partnersko sodelovanje,« pojasnjuje. Tudi sicer sodelujejo z več okoliškimi kmetijami, saj pri toliko gostih ni mogoče, da bi vse pridelali sami.

»Nekaj časa smo imeli krave molznice, a se je treba z njimi precej ukvarjati, kar je težko, če si usmerjen v kulinariko. Zdaj redimo dojilje, mleko pa 'na zaupanje' vzamemo pri sosedu.« Imajo tudi svojo linijo izdelkov, denimo pohorsko gibanico, osnova katere je kvašeno testo in domača skuta, a recept ostaja skrivnost, pa bučni namaz, jetrno paštetko, pohorsko bunko, hišno suho klobaso in druge dobrote. »V trgovine jih ne prodajamo, saj niti ne bi mogli zagotavljati takšnih količin. Izdelke lahko gostje kupijo pri nas ali v spletni trgovini.«

Mlade družine

Kdo pa so njihovi gostje? Kot odgovarja Barbara Štern, so to predvsem mlade družine, delovno aktivno prebivalstvo. »Kljub temu se zavedamo, da je priti k nam in si privoščiti odlično hrano luksuz. Večkrat pridejo uspešni mladi zaposleni, ki so doma pridobili vrednote, ki cenijo domačo hrano, pa tudi tisti, ki morda dlje časa varčujejo in imajo res močno željo, da nas obiščejo.«

Razlog za obisk je predvsem domača tradicionalna hrana, preoblečena v moderne note, pa tudi mir, domačnost, prepletena z naravo. Gostje so zlasti od pandemije večinoma Slovenci, v poletni sezoni prihajajo tudi tujci, največ iz zahodne Evrope. Trenutno imajo na voljo tri sobe, že nekaj časa pa razmišljajo o povečanju zmogljivosti.

»Bolj ko se širiš, težje je, saj je treba dobiti dodatno delovno silo, kar pa je težko. Če kot družinski član delaš za družino, to pomeni neko povsem drugo pripadnost. Tega ni mogoče kupiti. Nihče ne bo zate delal tako, kot delamo mi. Tudi ko je vsega že konec, moramo pospraviti, počistiti, včasih pozno zvečer zamesimo kruh, da bo za zajtrk naslednje jutro. Tudi če si bolan, moraš v hlev, tudi če se zgodi kaj nepredvidenega in so gosti najavljeni, jih ne moreš v zadnjem trenutku odsloviti,« pojasnjuje Barbara Štern. Zato je včasih treba stopiti korak nazaj in premisliti, kam se usmeriti.

Čistoča in urejenost

»Dejstvo je, da ne boš mogel vedno ugoditi vsem. Na koncu sta pomembni kakovost in dobra izkušnja, da se ljudje vračajo.« In k njim se radi vračajo, odzivi so zelo pozitivni, ustvarili so si lepo klientelo, celo skupnost, čeprav se še zgodi, da so ljudje presenečeni, ko vidijo, kako je na njihovi domačiji vse urejeno. Mnogi si namreč kmete stereotipno predstavljajo povsem drugače.

Vse več mladih se vrača k naravi, odločajo se za drugačen način življenja. »Morda si nekateri napačno predstavljajo, da je kmetija pravljica, a to za sabo potegne veliko stvari. Drugače je, če imaš vrt, zelenjavo samo zase. Ko imaš še čredo živali, ki jo moraš nahraniti vsak dan, ko imaš goste, vrt, njivo, ko je treba pridelati večje količine hrane, je to svojevrsten izziv.«

Danes je še posebej redko, da tudi mlajša generacija diha za kmetijo. »Najbolj od vsega sem ponosna na svoje otroke, na to, da bo najstarejši Aljaž ostal na kmetiji in nadaljeval s Kajo to, kar sta začela že Angelca in Janez in kar nadaljujeva z Danilom. Družina, to je tisto, kar je na koncu najpomembnejše. Ponosna sem, da smo kljub delu ostali povezani, da nas to veseli, zato me ni strah za prihodnost domačije,« sklene Barbara Štern.