Štruklji za Tončka za Kogelnikovo mizo

Črna na Koroškem – Kar tretjina stanovalcev v veliki rumeni hiši z drugačnimi stanovalci sredi kraja, o katerem domačini trdijo, da ni konec, ampak šele začetek sveta, je v Črno na Koroškem prišla v otroških letih. V Centru za usposabljanje, delo in varstvo so se postarali. Mnogi med njimi nimajo več nikogar ali pa so tudi sorodniki že takšnih let, da jih ne morejo sprejeti. Niti za praznike.

V domu pa v prazničnih dneh ne ostajajo le najstarejši stanovalci. Približno polovica od več kot tristo uporabnikov bo praznike preživljala prav tam. »Starejši ko so, manj odhajajo domov. Temu primerno moramo prilagoditi število zaposlenih, organizirati dežurstva in poskrbeti za aktivnosti in prireditve,« je povedala Dalja Pečovnik, direktorica Centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) v Črni na Koroškem.





A nihče od druščine, ki v zadnjih dneh ni sedla v avtomobile in kombije, s katerimi so uporabnike razvozili k domačim, raztresenim po vsej Sloveniji, v prazničnih dneh ne bo osamljen. Jutri zvečer bodo zanje še posebej lepo pogrnili mize in postregli z izbrano božično večerjo. »Praznovali bodo po enotah,« je povedala direktorica centra. Tako bo tudi za novo leto, le da bodo takrat stanovalci za mizo sedeli v še bolj skrbno izbranih oblačilih, prostovoljci pa bodo poskrbeli za praznično ličenje in pričeske.
 

V paru je lepše tudi njim

Nekateri odrasli z motnjo v razvoju bodo praznovali v paru, tako kot sicer živijo že četrt stoletja; Željko in Sabina v svojem stanovanju, v bloku streljaj od centra, Anica in Mitja bosta pri sorodnikih. Niko, ki nima več nikogar, bo z dolgoletno srčno izbranko Irmo praznoval v družbi njene mame. Irma in Niko že več kot trideset let živita vzorno zakonsko življenje.

»Tako kot gre zdrav otrok živet na svoje, imajo tudi oni pravico do samostojnega bivanja,« je ves čas vodenja CUDV poudarjal dolgoletni direktor Marijan Lačen, ki je s sodelavci zagovarjal še druge njihove pravice, ki so bile sprva celo tabuji: pravica do partnerstva, spolnega življenja in intimnosti ter pravica do aktivnega življenja. »Zdrav duh v zdravem telesu velja tudi zanje,« je bil ves čas prepričan Lačen.



Ob ustanovitvi centra pred pol stoletja, ki so ga umestili v okolje, ki so mu odvzeli bolnišnico, so se najprej ukvarjali predvsem z odnosom okolja do njih. Daleč od tega, da bi bil spodbuden. »Bil je negativen in odklanjajoč do drugačnosti,« se spominja Lačen. Z leti se je veliko spremenilo. S stanovalci hodijo na prireditve, na bazen, z njimi letujejo v hotelu, posedajo v slaščičarni ali piceriji, dobro so sprejeti v trgovini, na pošti ali v trafiki.

V okolici Črne je več kmetij, ki so s stanovalci CUDV stkale prijateljske, celo družinske vezi. »Stanetovi, Kogelnikovi, Kodrunovi ...« direktorica Dalja Pečovnik našteva domača imena kmetij, na katerih so stanovalci centra sprejeti kot družinski člani.

Tonček hodi h Kogelnikovim in tam skrbi, da je pozimi v kuhinji dovolj drv. Ima svoj lonček, v katerega mu gospodinja natoči pijačo, in vesel je, kadar ga povabi za mizo in mu postreže njemu najljubše sirove štruklje.

»Ime mi je Mojca, stara sem trideset let. V centru sem že dvajset let. Obožujem praznike, ker vse diši. Po cimetu. Pa tudi zato jih imam rada, ker so takrat vsi prijazni. Nihče se ne krega. Vsi smo prijatelji.«