Neomejen dostop | že od 9,99€
Ob podatkih stroke o brezdomstvu je zanimiv podatek, ki ga je v Statističnem pregledu 2024 objavil Surs, to je, da je v prvem letošnjem polletju pri nas opazno upadlo število prodanih stanovanjskih nepremičnin in da je v tem obdobju skupna vrednost vseh prodanih stanovanjskih nepremičnin dosegla 676,6 milijona evrov. To je bilo 15,3 odstotka manj kot v istem obdobju lani.
Cene stanovanjskih nepremičnin so se sicer v tem času v povprečju zvišale za 3,4 odstotka.
V prvem polletju je bilo prodanih 4126 stanovanjskih nepremičnin, še poroča Surs, kar je približno 1200 prodaj manj kot v istem obdobju lanskega leta. Surs še ugotavlja, da so se cene v prvi polovici letos v primerjavi s sosednjimi državami v povprečju bolj kot pri nas zvišale na Madžarskem (za 7,5 odstotka) in Hrvaškem (za 6,1 odstotka), manj pa v Italiji in v Avstriji (v prvi za tri odstotke ter v drugi za 1,3 odstotka). Na ravni EU so se cene stanovanjskih nepremičnin v istem obdobju povprečno zvišale za 2,4 odstotka.
Osebno izkušnjo vsaj ene oblike brezdomstva in stanovanjske izključenosti je v zadnjih petih let imelo več kot 20.000 ljudi oziroma en odstotek populacije, kar je v skladu z mednarodno primerljivimi podatki o deležu oseb z izkušnjo brezdomstva v populaciji.
Simona Smolej Jež
Mag. Simona Smolej Jež, strokovno-raziskovalna sodelavka Inštituta RS za socialno varstvo
Imeti zagotovljeno primerno bivališče po splošni deklaraciji o človekovih pravicah (OZN, 1948) spada med temeljne človekove pravice. Stanovanje ima kot posebna socialna kategorija v razvitih družbah poseben pomen; je pomemben element socialne varnosti in dostojanstva posameznika, ki sta temelj vseh človekovih pravic. Obstaja vrsta zavez, ki države usmerjajo k razvijanju dostopov do trajne in varne nastanitve ter omogočanju primernega stanovanja za vse. Kljub deklarativnim zavezam pa živimo v družbi, v kateri imamo z uresničevanjem te osnove žal nemalo težav.
Po zadnjih podatkih Evropskega združenja nacionalnih organizacij, ki delajo z brezdomci Feantse, je v Evropi okvirno 1.287.000 oseb brez strehe nad glavo in v zasilnih nastanitvah. Populacija brezdomnih oseb je tudi čedalje bolj heterogena.
Glede na administrativne podatke o uporabnikih različnih storitev in programov za brezdomne osebe tudi v Sloveniji govorimo o okvirno 3000 do 4000 osebah z izkušnjo brezdomstva na leto. Podatki ankete Slovensko javno mnenje* pa kažejo, da je v Sloveniji še precej več ljudi imelo oziroma ima izkušnjo brezdomstva in stanovanjske izključenosti; to je izkušnjo deložacije, spanja v zavetiščih, na prostem ali pri sorodnikih oziroma prijateljih. Osebno izkušnjo vsaj ene oblike brezdomstva in stanovanjske izključenosti je namreč v obdobju zadnjih petih letih imelo več kot 20.000 ljudi oziroma en odstotek populacije, kar je v skladu z mednarodno primerljivimi podatki o deležu oseb z izkušnjo brezdomstva v populaciji. V anketi je v Sloveniji izpostavljen predvsem delež t. i. skritega brezdomstva, ki je predstavljal kar 84 odstotkov izmerjenega obsega brezdomstva**.
Pri brezdomstvu gre za odsotnost primerne, varne in trajne oblike bivanja oziroma nastanitve ob hkratni prisotnosti drugih oblik socialne izključenosti na različnih področjih življenja. Gre torej za mnogoplasten in večrazsežnosten pojav, ki se kaže kot ekstremna oblika revščine ter socialne izključenosti, in je, kot že omenjeno, najpogosteje posledica kopičenja prikrajšanosti posameznika ali družine na mnogoterih področjih življenja.
Slovenija kljub podpisu lizbonske deklaracije ter vključitvi v Evropsko platformo za boj proti brezdomstvu zaostaja pri razvoju ukrepov in inovativnih politik za preprečevanje brezdomstva. V splošnem so celostni programi naslavljanja brezdomstva pri nas še slabo razviti, reševanja te problematike se lotevamo parcialno oziroma sektorsko. Pomoč brezdomnim osebam je za zdaj usmerjena predvsem v lajšanje posledic brezdomstva in v zagotavljanje pomoči pri najbolj ekstremnih oblikah brezdomstva, ne pa v njegovo preprečevanje oziroma preventivo na tem področju. Težave in stiske ljudi na tem področju smo doslej naslavljali predvsem v okviru socialnega varstva, bistveno manj pa v okviru stanovanjskega in drugih sektorjev.
Nacionalna strategija na področju brezdomstva v Sloveniji je torej nujna. Na ta način bomo lahko na sistemski ravni, celovito, integrirano in usklajeno naslovili brezdomstvo ter postavili temelje in okvirje za strokovno, učinkovito in osredotočeno reševanje te problematike.
Usmeriti se moramo na razvoj in zagotavljanje javne mreže neprofitnih najemnih stanovanj in drugih rešitev za dostopnost varnih in trajnih oblik bivanja, pa tudi raznolikih programov in oblik podpore za brezdomne osebe ob upoštevanju sodobnih konceptualnih usmeritev na tem področju; na preprečitev in zmanjšanje tveganja za brezdomstvo ter na povezovanje in sodelovanje med različnimi sektorji in deležniki na različnih ravneh ter njihovo zavezo za končanje brezdomstva.
*Slovensko javno mnenje 2022/1. Baza podatkov. Ljubljana: Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
**FILIPOVIČ HRAST, Maša, RAKAR, Tatjana, SMOLEJ JEŽ, Simona, NARAT, Tamara, HURTADO MONARRES, Miriam. Brezdomstvo v Sloveniji: stanje in pogledi ljudi. 1. elektronska izd. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV, 2023.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji