Četrt stoletja že trajajo negativni trendi v duševnem zdravju otrok in mladih

Dr. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt, direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja

Sredi novembra 2023 je Anja Koželj, vodja Iniciative za zdrave odnose v šolah, v imenu 700 osnovnošolskih ravnateljev, učiteljev, svetovalnih delavcev in drugih zaposlenih v šolstvu na ministrstva za zdravje, šolstvo in socialo naslovila odprto pismo z naslovom Stiske otrok in mladostnikov so ogledalo stanja v družbi. Pismo je opozarjalo, da se v šolstvu vse bolj ukvarjajo z delikventnimi in zahtevnimi primeri, ki jim šolniki sami niso kos, pri reševanju pa nimajo dovolj podpore. Vprašanje, »kako bo v šolah, ko v njih skoraj ne bo več učiteljev z ustrezno izobrazbo, in kaj to pomeni za javno šolstvo?«, pa se je v letu 2024 žal še bolj zaostrilo, saj kot družba na slabšanje razmer v šolstvu (prav tako pa tudi na področju zdravstvenega in socialnega varstva) nismo našli ustreznih odgovorov.

To kažejo tudi kazalniki duševnega zdravja otrok in mladostnikov, ki jih na podlagi reprezentativnega vzorca objavlja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Čeprav je večina še vedno duševno zdravih in zadovoljnih v življenjem, je skrb vzbujajoč že 25 let trajajoči negativni trend: 60-odstotni porast duševnih motenj, predvsem psihosomatskih motenj ter anksiozno- depresivnih težav s samopoškodovalnim in samomorilnim vedenjem, stalno naraščanje števila hospitalizacij in obiskov zdravstvenega sistema, eksponentno večanje porabe psihiatričnih zdravil ... Ta trend se je v času epidemije covida in po njej še dodatno intenziviral, s tem da so najkrajšo potegnili otroci in mladostniki iz socialno ogroženih družin. Neenakost vse bolj postaja problem tudi v Sloveniji, šola pa vse pogosteje vir preobremenitev in odpora.

V začetku leta 2024 so rezultati velikih epidemioloških študij v ZDA pokazali na jasno povezavo med širjenjem pametnih telefonov – skupaj s širjenjem socialnih omrežij in kulture selfijev – ter skokovitim porastom anksiozno-depresivnih težav in samomorilnosti pri najstnikih od leta 2010 naprej, s čimer se je še bolj utrdilo spoznanje o nevarnosti »zaslonizacije« mladine. Z Norveške, Švedske, Finske in Nizozemske prihajajo spodbudni podatki o pozitivnih posledicah omejevanja uporabe pametnih telefonov in drugih elektronskih naprav. Otroci so bolj socialni, manj tesnobni, splošno počutje je veliko boljše. Tudi v Sloveniji je skrajni čas, da bi sledili tem dobrim zgledom zakonskega omejevanja, saj se po podatkih NIJZ zaradi pretirane uporabe elektronskih naprav znaki zasvojenosti z videoigrami kažejo pri vsakem desetem mladostniku, zasvojenost z družbenimi omrežji pa pri dobrih osmih odstotkih vprašanih.

Kaj lahko torej pričakujemo kot odgovor na vprašanje »Zrcalce, zrcalce, povej, kaj nam glede zdravja naših otrok in nas samih storiti v letu 2025 je v deželi tej?«

Morda nekaj takega: »Kljub temu da zdravje visoka vaša je vrednota, zdravstvo pa tudi šolstvo in sociala vse večja vaša je sramota. Kaj vam bo last in oblast, ko pa sreča v očeh otrok ugaša?«