Kam nas pelje nemški gospodarski vlak?

Dr. Tomaž Kmecl, glavni direktor družbe Kolektor Etra

Poslovno gledano je bilo leto 2024 v Sloveniji polno izzivov – predvsem zaradi tega, ker smo se znašli na prelomnici: industrija v Evropi, od avtomobilske, kemične, papirne …, se je znašla v hudih težavah. In te se ne bodo zmanjševale, nasprotno: povečevale se bodo. Nisem pa prepričan, ali se v Sloveniji zavedamo, da bo situacija vedno težja in ne vedno lažja in da bodo nekatere panoge tudi v slovenskem okolju doživele močan udarec. Posledično se bodo morala podjetja delno prestrukturirati, delno najti nove niše, kar je težko, zlasti ko podjetje že ima ustaljene posle. Še posebej se to odraža v avtomobilski industriji, kjer so bile dobaviteljske verige doslej urejene in niso bile na prepihu. Glede stabilnosti in naročil je bilo to predvidljivo okolje, ki se zdaj podira.

Pričakujemo lahko ponovitev krize in brezposelnosti. V podjetjih, ki so na trgu delovne sile prepoznavna, to krizo že občutimo pri pridobivanju kadrov. Še pred nekaj meseci so se podjetja borila za kadre, zdaj je situacija obratna. Zdaj na naša vrata trkajo tisti, ki mislijo, da v stroki nekaj veljajo.

Pomemben vir težav v evropskem gospodarstvu je politika Evrope, ki postaja vse bolj ideološka in manj gospodarsko racionalna. Manjka ji resen strateški razmislek o tem, kako ob tehnološki prevladi Kitajske, vojnah v bližnji okolici, surovinski podhranjenosti Evrope in krepitvi vseh vrst radikalizmov omogočiti evropskemu gospodarstvu ponovni vzpon. Tega razmisleka ni in ga niti ni na vidiku. Evropska politika se ukvarja sama s seboj, z lastnim obstojem in preštevanjem glasov podpore. Cilji, ki jih v imenu Evropejcev postavljajo v evropski komisiji, pa imajo prevečkrat ideološko politično ozadje, ki z interesi realnega sektorja nimajo nobene zveze. Evropski birokrati se ne zavedajo, da je vir blaginje Evropejcev ekonomska moč, ki ima temelje v močnem evropskem gospodarstvu. Socialne blaginje ni, če si reven.

Treba je priznati, da politika ni vsega kriva. Evropsko gospodarstvo je v primerjavi s Kitajsko enostavno zaspalo. Toda politični cilji, kot je na primer zeleni prehod, imajo za evropsko gospodarstvo dodatne negativne učinke. Zakaj smo si podnebne cilje, ki so sicer nujni, postavili na tako birokratski način? Cilji do leta 2030, 2040 ali 2050? Vse po vojaško? Zakaj ne pustimo trgu, da opravi svoje delo? Na mestu je vprašanje mnogih managerjev zakaj prehoda na električne avtomobile v Evropi ne izvajamo z vzporednim razvojem električnih avtomobilov in postopnim višanjem cen fosilnih goriv? Z bolj premišljenimi koncepti bi cilje zelenega prehoda verjetno lahko dosegli z manj bolečimi prijemi in z manj propadlimi podjetji širom Evrope.

Najbolj izrazito se slaba gospodarska in politična situacija kaže v najmočnejšem evropskem gospodarstvu: pri Nemcih. Njihova vlada, katere gospodarsko usmeritev definirajo Zeleni z gospodarskim ministrom na čelu, se ukvarja predvsem s svojim preživetjem. Ukvarja se s pravicami migrantov, preštevilnimi izrabami pravice do prejemanja »Bürgergelda« (denarnega nadomestila za preživetje), zeleno-ideološkim zapiranjem nukleark, s svojo vlogo do vojne v Ukrajini. Zelo malo pa se ta vlada ukvarja z vprašanjem, kako stabilizirati nemško gospodarstvo, ki je zaradi številnih zakonov in predpisov energetsko podhranjeno in ohromljeno. Glede na sedanjo politično moč posameznih strank v nemškem parlamentu ni pričakovati, da bo katerakoli kombinacija strank, ki jih lahko pričakujemo v novi vladi, uspela ponovno pognati nemški gospodarski vlak. Ta se bo po mojem mnenju še naprej ustavljal. Žal bo posledice čutilo tudi slovensko gospodarstvo.

Kolektor Etra se lahko v 2024 pohvali z dobrimi rezultati, hkrati pa imamo tudi nekaj sreče. Iz naslova zelenega prehoda, ki sem ga sicer označil kot ideološko postavljenega, ima Etra tudi koristi. Zeleni prehod namreč zahteva nova električna omrežja, nove transformatorje. Povpraševanje po njih je veliko v vseh, še posebej pa v razvitih državah. Naša perspektiva je tudi dolgoročno dobra, tako da bomo v prihodnje veliko investirali in potrebam primerno tudi veliko zaposlovali.

Glede kadrov imamo v Etri pravilo: za dobre kadre je pri nas vedno prostor. Trudimo se imeti čim boljši kader, čim bolj izobražene, propulzivne, čim bolj ambiciozne ljudi, ker vemo, da taki ljudje podjetju zagotavljajo dolgoročni obstoj. In v Sloveniji je takšnih še veliko.

Predvsem iščemo ljudi z odgovornostjo, ne nujno najmlajše, saj se zadnje generacije ne izkažejo vedno kot najbolj zaželen kader. Odnos do dela je pripeljal do tega, da mnogi mladi iščejo le pravice. To je produkt politik v zadnjem obdobju, ki so po vsej Evropi kar tekmovale, katera bo bolj liberalna v odnosu do mladih. Mladi pa so to logiko pravic prevzeli. A za poslovno uspešnost podjetje potrebuje tudi pravilno razmerje med odgovornostjo in pravicami. Prav je, da mladim nudimo čim več, a od njih je prav tudi veliko zahtevati, saj sicer ne moreš zmagovati na trgu.