Svet potrebuje spodbudnih novic, da razblinijo idejo, da je z njim vse narobe

Dr. Dan Podjed, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU

Črni petek pa božični in prednovoletni čas delajo tudi iz nas, Slovencev in Slovenk, nepopravljive zapravljivce. In ni samo petek »črn«, tudi naslednji dnevi in tedni za njim so taki, da preveč zapravljamo, da drug drugemu podarjamo preveč stvari in premalo svojega časa. Zakaj? Zato, ker časa nimamo, ker ga preživljamo bodisi pred zasloni bodisi v nakupovalnem središču, da potešimo tisto željo na omrežjih, biti v središču pozornosti, ali pa da v nakupovalnem središču potešimo željo nekomu nekaj podariti, pa četudi na hitro. V slogu: bolje nekaj kot nič. Tudi zato se nam kopiči vse več stvari, ki jih dejansko ne potrebujemo, ki bodo obležale po predalih, končale v smeteh in ne vem, ali se zavedamo, kakšna kriza nas čaka zaradi takega načina življenja, zaradi kupa odpadkov, ki se na planetu neizmerno povečuje ...

Če želimo živeti bolj zmerno, nekateri pravijo trajnostno, torej po meri človeka, družbe in planeta, torej tudi drugih živih bitij, moramo preprosto začeti ravnati drugače in narediti prehod od kvantitete h kakovosti, pri čemer ne mislim samo k bolj kakovostnemu spodnjemu perilu, ki se zdaj kupuje, ampak h kvaliteti razmerij, h kvaliteti časa, ki ga preživimo z nekom. Kajti to ne samo da si zaslužimo, ampak to nujno potrebujemo.

Zdi se mi, da pozabljamo, da spomini na skupna doživetja z nekom, na prijetno druženje lahko trajajo vse življenje, medtem ko stvar, ki jo dobimo, v hipu izgubi začetno vrednost. Zato priporočam podariti čim več sebe, čim več pozornosti in časa drugemu. Mislim, da je to ena od rešitev, kako se »odciklati« s te večne zanke.

Živimo v času egocena, ko smo postali tako zaverovani vase, v svoje početje, da vsak zase misli, da je najpomembnejša oseba na svetu. In tako v tem decembrskem bleščilu, ki nas zaslepi, spregledamo ljudi, ki živijo v stiski in ki si tudi zaslužijo našo pozornost. Osamljenost je ta hip podobno škodljiva za zdravje in počutje kot kajenje ali čezmerna telesna teža. Osamljenost v tem veselem decembrskem času morda ubija še bolj kot sicer.

Ker takrat osamljeni še bolj začuti, da nima nikogar, ki bi ga obiskal, mu namenil čas in pozornost. Zato je dobro, da se v tem času spomnimo tistih, ki smo jih čez leto spregledali, in to niso nujno tujci, brezdomci, ljudje na cesti. Lahko so ljudje ob nas tisti, ki se jih velja spomniti. Včasih zadošča le pogled stran od zaslona; morda je ta oseba dobesedno ob nas. Naš starš, naš otrok, naš sorodnik, naš prijatelj …, ljudje, ki jih pogosto spregledamo, ko nakupujemo ali pa ko štejemo všečke na omrežju.

In kako na nas vpliva dnevno »bombardiranje« v medijih z mrtvimi, ranjenimi, lačnimi …, z žrtvami vojnih grozot?

Pravilo »če je krvavo, je za objavo na naslovnici«, še vedno velja. Krvave zgodbe so tiste, ki pritegnejo pozornost, še zlasti skupaj z zapisi šokantno, srhljivo, škandalozno … To so tudi na omrežju vabe, na katere klikamo in pri tem zelo hitro potonemo v idejo, da je s svetom vse narobe. A s svetom ni vse narobe. Večina ljudi na tem svetu, približno 85 odstotkov, jih živi na območjih, kjer je mir. Torej večina sveta ni v vojni, čeprav lahko na omrežjih ali na novičarskih portalih, domačih ali tujih, beremo le o krizi. Kriza je postala naša budilka. Ko zjutraj pogledamo na telefone, na njih najprej beremo o – krizi. Če kliknemo na omrežja, spet – kriza. Čim se kaj zgodi, ljudje že delijo informacijo. Ko govorim o tem, ne želim, da se ta grozna resničnost prekrije s kako sladko glazuro. Mediji so za to, da opozorijo na grozote v Gazi, v Ukrajini, Siriji in drugod po svetu, na kriznih žariščih … Hkrati pa je dolžnost medijev tudi, da pokažejo, da so ljudje večinoma dobri.

In na to pozabljamo: da je večina ljudi dobrih, da nima slabih namenov, da si želi pomagati v stiski. Dolžnost medijev je, da spomnijo tudi na lepe plati življenja, na to, kaj se dobrega godi v Sloveniji, po svetu. Morda se sliši dolgočasno, morda kdo pomisli, da teh vsebin ljudje ne bodo klikali. A ljudje spodbudne novice v resnici neznosno potrebujejo, da jim razblinijo idejo, da je s svetom vse narobe in da se svet podira.

Z eno takih spodbudnih novic sem se soočil na letošnjem knjižnem sejmu, in to je, da ljudje očitno še vedno berejo, mogoče celo več kot v preteklosti in da je v preteklih dveh, treh letih knjiga spet dobila veljavo. Neizmerno vesel sem, koliko se na omrežjih spet piše o dobrih knjigah, ki so izšle letos. Ljudje so se začeli zavedati, da je mogoče knjiga zadnji portal, ki vodi v pozitivni del izolacije, ki se mu reče samota. In v samoti lahko s knjigo, ko se človek odklopi od fizičnega sveta in se mu v glavi vzpostavi virtualni svet, odpotuje kamorkoli, začuti lahko drugega človeka, čeprav ga ni še niti srečal. In zato so knjige pomembne. Z njimi smo bolj sočutni. Zato priporočam čim več branja, to je tudi moja želja bralkam in bralcem. Berite časopise, revije in knjige. Otrokom seveda berite na glas, ker je to del vzgoje o tem, kaj je bistvo človečnosti, zakaj smo ljudje, zakaj še vedno velja zaupati človeku.