Srečno življenje je mogoče le v skupnosti

Človek je srečen, ko je obkrožen s (srečnimi) ljudmi. To potrjuje harvardska študija, ki jo izvajajo že več desetletij in kaže očiten rezultat: kakovostni in dobri odnosi v skupnosti so podlaga za srečno in dolgo življenje. Toda v dobi individualizma, v kateri živimo, je skupnost vse bolj zapostavljena. Kot pravi klinični psiholog Aleksander Zadel, individualizem sam po sebi niti ni problematičen, postane pa, ko sebe postavimo pred družbo, pred skupnost in pravila obnašanja, ki v tej skupnosti veljajo.

»Težnja k individualizmu se v javnem prostoru predstavlja v obliki osebne odgovornosti. A je treba vzeti v obzir, da ima v resnici ta odgovornost za posameznike vrednost le skozi osebne izkušnje. Zato nas tako težko prevzame trpljenje celotnih narodov, ki ga v medijih vsakodnevno spremljamo skoraj kot reklamni blok, medtem ko lahko čezmerno sočustvujemo z nutrijami, ki ogrožajo celoten ekosistem,« meni filozof Goran Vranešević z ljubljanske filozofske fakultete.

Eden od razlogov za to, da pozabljamo na skupnost, je po njegovem tudi kapitalizem. Ta kot oblika politično-ekonomskega sistema proizvaja nekaj iz ničesar, kar zagotavlja kapitalske dobičke, ki jih ima za svojo osebno korist le peščica izbrancev. »Empatija, pravičnost in solidarnost v tej logiki nimajo mesta, prej so stvar neproduktivno porabljenega časa.«

Kakofonija glasov proti harmoniji

Kljub močno individualizirani družbi pa je veliko skupnosti, v katerih se individuum umakne v ozadje – od prostovoljstva do, denimo, petja v pevskem zboru. Prav v to temo so se poglobili Ljubljanski madrigalisti in pred nedavnim pripravili koncertno okroglo mizo, zasnovano kot raziskovalni projekt, ki je občinstvo povabil k premisleku o pomenu vlaganja energije, časa in navsezadnje dobre volje v skupnost in dvig njene kolektivne zavesti. Na začetku koncerta so s kakofonijo zvokov, ko je vsak pevec pel oziroma kričal svojo pesem, ponazorili, kaj se zgodi, če vsak dela po svoje. Zbor je ena od skupnosti, ki skupaj ustvarja celoto – harmonijo glasov.

Ljubljanski madrigalisti so s kakofonijo zvokov ponazorili, kaj se zgodi, če vsak kriči po svoje. FOTO: Matjaž Rušt

Kot je poudarila zborovodja Ljubljanskih madrigalistov in idejna vodja projekta Klara Maljuga, je Slovenija ena redkih držav, v katerih so šolski zbori obvezna dejavnost javnih osnovnih šol: »Otroci v tem obdobju iščejo svoj prostor pod soncem, identiteto, krog ljudi, s katerimi bi delili svoje vrednote. Večkrat gre za mlade, ki odobritve ne dobijo v razredu, zbor pa zanje naredi ogromno. Razvijajo svoj talent petja, in to v skupnosti, kjer njihov glas resnično šteje. To postane tudi njihov varni prostor.«

Ob tem je mlada zborovodja pozvala, naj se ljudje vključujejo v skupnosti. »Seveda je udobneje ostati doma v svojem mehurčku. Ta udobnost je nekakšna oblika ega. Ker se je teže truditi drug za drugega. Zato se oglaša ego: zakaj bi se ukvarjal s tem, če se mi ni treba? Odnosi so morda res težja pot, a vredna truda. Raziskave so pokazale, da več ko ima nekdo prijateljev in socialnih stikov, manjša je verjetnost, da bo zdrsnil v depresijo.«

Filozof Vranešević je menil, da že sama madrigalistična polifonična in neponavljajoča se oblika glasbe vsebuje neki kritični potencial proti povečevanju egoizma v družbi. »Tako kot nastopa ta glasba proti monotonosti enoglasja in ponavljajočih se vzorcev, ki se utrdijo v predvidljive strukture verzov, je mogoče tudi skupnost zoperstaviti ideji občestva kot višjega Mi.« Namesto da združujemo individualne ege v nekakšen višji Mi, se je morda bolje zavezati emancipatornemu potencialu deljenja posebnosti in edinstvenosti z drugimi, s čimer ne opravljamo le nekaj za nas, temveč sodelujemo pri delu vseh in vsakogar.

Pozabljamo, da nam identiteto omogočajo drugi ljudje, je na okrogli mizi spomnil psiholog Aleksander Zadel (levo). FOTO: Matjaž Rušt

Kritičen do dela od doma

Kot je razmišljal psiholog Zadel, eden od sodelujočih na okrogli mizi, posameznik v skupnosti osmisli tiste značilnosti sebe, ki jih sam ne zmore. »Kako veste, da ste dober prijatelj, če nimate prijateljev? Kako veste, da ste dober starš, če nimate otrok? Kako veste, da ste dober partner, ne da bi imeli partnerja? Če hočemo razviti pozitivno samopodobo, občutek lastne vrednosti in samospoštovanje, potrebujemo druge ljudi, s katerimi smo v poglobljenih odnosih. Pozabljamo, da nam identiteto omogočajo drugi ljudje.« Biti prepričan, da si dober človek, in ne imeti povratne informacije od drugih, je dolgoročno nemogoče. Kritičen je bil tudi do dela od doma (po covidu), saj dvomi, da lahko posameznik na dolgi rok zadovoljuje nekatere temeljne potrebe, ki se zadovoljujejo v medosebnih odnosih.

Osamljenost škoduje zdravju. »Posameznik lahko torej zgolj s poglobljenimi socialnimi stiki učinkovito zadovolji potrebe, ki se vežejo na oblikovanje pozitivne in zdrave samopodobe. Sam tega človek ne zmore,« pravi Zadel.

Če hočemo razviti pozitivno samopodobo, občutek lastne vrednosti in samospoštovanje, potrebujemo druge ljudi, s katerimi smo v poglobljenih odnosih, je opozoril Aleksander Zadel. FOTO: Jure Eržen

Po njegovih besedah je posameznik svoboden znotraj pravil in ne zunaj njih. Svoboda ne pomeni, da lahko kršiš vsa pravila in počneš, kar ti pade na pamet. Svobodno se lahko gibamo znotraj pravil skupnosti oziroma družbe. »Skupnost torej ne vpliva na moje svobodne odločitve glede osebnih ciljev, interesov in želja, vpliva pa na način, kako bom prišel do cilja, uresničil interese ali zadovoljil svoje želje.«

Vranešević je dodal, da skupnost ni ovira in ne nasprotuje posameznikovi sreči. Ravno nasprotno, ravno v tej skupnosti se pokaže protislovnost našega življenja: »Skupnost je sredstvo za zaščito pred nesrečo, hkrati pa naš največji vir nesreče, ki jo povzročajo njej lastni ideali lepote, vedenja, reda, higiene ... Zato ne obstaja model, kakšno življenje je treba živeti, zagotovo pa je srečno življenje mogoče le v skupnosti.«