Slovenija na pedalih: od dravskih ravnic do Julijcev

Priljubljenost kolesarjenja se nedvomno povečuje zaradi uspehov Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča – prvi med ljubimi klanci v Sloveniji omenja Krvavec, drugi pa poleg tega še zasavsko Sveto goro. K priljubljenosti kolesarjenja pa pripomorejo tudi lepa in razgibana pokrajina ter vse več urejenih kolesarskih poti.

Že marca so ob lepem vremenu posamezniki odprli kolesarsko sezono na kolesarskih stezah in na cestah, zato smo pregledali, katere so najlepše kolesarske poti pri nas. Seveda je izbira odvisna od pripravljenosti in kolesarske kondicije, zato izpostavljamo takšne, ki jih lahko prekolesarite z otroki, pa tudi malce zahtevnejše.

Štrekna: 35 kilometrov, 3 ure

Če vožnja skozi Hudo luknjo z avtom ni najbolj prijetna, je pa čisto drugače s kolesom. Lani so odprli še zadnji del kolesarske proge od Velenja do Dravograda. Ta kraja je nekoč povezovala železnica, zdaj pa je po njeni »štrekni« (štrekna​ je pogovorna beseda za železniški tir) speljana kolesarska proga, ki je zaradi minimalnega naklona primerna za vsakogar, tudi za najmlajše kolesarje.

Dolga je 35 kilometrov, asfaltirana, enotno označena in ločena od prometa. Lani odprti odsek vodi skozi štiri predore in čez štiri nadvoze, s čimer se kolesar izogne glavni cesti. Prav to, da je ločena od glavne ceste, je ena od velikih prednosti, je lani za Delo povedal Uroš Rozman, predsednik Turističnega društva Slovenj Gradec. Pot je zelo dobro urejena, na njej so tudi postajališča z napajalniki z vodo ter predstavitvijo izdelave kolesarske poti in bogate zgodovine nekdanje železniške proge.

Vožnja z avtom na Koroško skozi Hudo luknjo ni prijetna, kolesarjenje pa je

Najatraktivnejši so gotovo predori, skozi katere je speljana, od teh je s 422 metri najdaljši predor Huda luknja. Pot skozenj je prijetno hladna, rahlo osvetljena, ravno toliko, da vidimo kolesarja, ki se morda pripelje nasproti. Zanimiva sta tudi vožnja po nadvozu in opazovanje prometa zviška. Odsek do Mislinje je gotovo najbolj razgiban in zanimiv, se pa naprej po stezi proti Slovenj Gradcu odpre razgled na Pohorje in Uršljo goro. Poleti ob koncih tedna nazaj do izhodiščne točke lahko pripelje poseben avtobus. Nadobudni in telesno bolje pripravljeni kolesarji pa lahko pot še nadaljujejo. V Dravogradu se namreč Štrekna naveže na Dravsko kolesarsko pot.

Štrekna ni le sodobna, slikovita kolesarska pot, temveč je tudi zakladnica tehniške dediščine. FOTO: Beti Burger

Dravska kolesarska pot: 510 kilometrov, 2 do 4 dni

Ob Dravi, ki sicer v dolžino meri kar 710 kilometrov, je v štirih državah (Italiji, Avstriji, Sloveniji in na Hrvaškem) urejenih 510 kilometrov kolesarskih poti, od tega 145 kilometrov v Sloveniji. Dravska velja za eno najlepših v Evropi, če upoštevamo naravne lepote in kulturno raznolikost.

Na območju Slovenije in Hrvaške je razdeljena na šest etap, od tega so štiri etape in pol v Sloveniji: Dravograd–Radlje ob Dravi (29 km), Radlje ob Dravi–Maribor (45 km), Maribor–Ptuj (30 km), Ptuj–Ormož (28 km), nato se iz Ormoža usmeri proti Varaždinu. Trasa je zaradi vzpona na odseku med Podvelko in Falo primerna za bolje pripravljene kolesarje, za preostale se za premostitev tega odseka priporoča uporaba vlaka. Preostali deli so primerni tudi za manj pripravljene kolesarje. Trasa je v celoti označena z rdečimi tablami s skupnim logotipom vseh štirih držav.

Kot je za Delo pojasnila Karmen Razlag iz Regionalne razvojne agencije za Podravje - Maribor, je na voljo aplikacija Drava Bike (za slovenski in hrvaški del, torej 210 kilometrov), etape so razdeljene na 30 do 50 kilometrov, tako da so primerne za družinske večdnevne izlete. »Pomembno se nam zdi, da lahko gre na izlet družina z otroki, kolesari 30 do 50 kilometrov na dan in hkrati obišče vse, kar je mogoče: od splavarjenja, plavanja in veslanja do drugih doživetij, ki jih nudijo kraji ob poti.«

Med slednjimi se promovirajo zlasti mesta, ki imajo največ kulturne in druge ponudbe, to so Maribor, Ptuj in Varaždin. Po besedah Karmen Razlag je najbolj priljubljena zagotovo etapa Maribor–Ptuj, tam naštejejo največ obiskovalcev in tudi domačinov, saj je namreč v prvi vrsti kolesarska proga namenjena prav lokalnim prebivalcem. »Dva dela sta res najbolj priljubljena, to je etapa med Mariborom in Rušami, predvsem med Limbušem in Rušami, ki se je je oprijelo kar ime kolesarska avtocesta. Priljubljena je tudi trasa med Mariborom in Ptujem, saj je mogoče kolesariti po obeh straneh reke.«

Juliana Bike: 290 kilometrov, 5 do 7 dni

Od reke do gora: za tiste, ki imajo ob kolesarjenju radi poglede na naše najvišje vrhove, je idealna krožna turnokolesarska pot Juliana Bike. Je del Slovenske turnokolesarske poti in pelje okrog Julijcev in čeznje. Kot je razvidno s spletne strani STO, je speljana po lokalnih cestah, kolesarskih stezah, gozdnih poteh in kolovozih skozi občutljive naravne habitate. Tudi zato od kolesarjev zahteva veliko spoštovanja – tako do prebivalcev in lastnikov zemljišč kot do okolja, v katerem kolesarijo. Pot namreč med drugim vodi skozi zavarovana območja Nature 2000, Unesca in Triglavskega narodnega parka.

Etapa Juliane od Kranjske Gore do Bovca je dolga 63 kilometrov. FOTO: Leon Vidic

Julijana Bike je sicer precej zahtevna, skupna višinska razlika v vzponu znaša 8500 metrov, povprečna višinska razlika etape v vzponu pa 1375 metrov. Sestavljena je iz sedmih etap (še tri so pristopne), dolgih v povprečju po 40 kilometrov, začne se v Bohinjski Bistrici in čez Goreljek vodi na Pokljuko, poraslo s smrekovimi gozdovi. Od tod se spusti do Gorij in vodi naprej po slikoviti dolini reke Radovne do Mojstrane. Tam se kolesarji lahko ustavijo v Slovenskem planinskem muzeju, kjer dobijo dober vpogled v pestro zgodovino ljubiteljev gora.

V Mojstrani lahko tudi krenejo na daljinsko kolesarsko pot, ki pripelje do Kranjske Gore. Čez gorski prelaz Vršič, enega od večjih izzivov na poti, se kolesar zapelje na drugo stran, v dolino Soče – najprej do Bovca in nato do Tolmina. Skozi Zakojco pa se pride na cerkljansko stran. Od tod vodi pot do Podbrda in čez Soriško planino nazaj v Bohinjsko Bistrico.

Na Vršič se 7. junija lahko podate tudi s ponijem – v okviru izziva Red Bull Goni pony, ki ga pripravljajo že enajsto leto zapored.

Na slovenskem delu precejšen del Parenzane poteka ob morju. FOTO: Parenzana

Via Bela krajina: 185 kilometrov, 17 ur

Za odmik od vrveža svojevrstno doživetje predstavlja tudi kolesarska pot po Beli krajini, ki vodi med brezami in vinorodnimi griči vse do zelene belokranjske lepotice – reke Kolpe, ki ponuja prijetno osvežitev v poletnem času. Na 185 kilometrov dolgi vožnji po obronkih kočevskega gozda, po kolpskih ravnicah, vse do vinogradov priznanih belokranjskih vinarjev se lahko kolesarji napolnijo z energijo. Kot navajajo na spletni strani, si lahko izhodišče izberejo na katerikoli začetni točki in raziskovanje začrtajo po svoje. Med drugim se lahko ustavijo v Vinici, kjer je hiša Otona Župančiča, in tako podrobno spoznajo njegovo življenje in delo.

Pot je zmerno zahtevna in primerna za treking ali kolesa MTB.

Istrska kolesarska pot povezuje tri sosednje države, Italijo, Slovenijo in Hrvaško. FOTO: Aleksandar Gospič

Porečanka/Parenzana: 129 kilometrov, 1 do 4 dni

Nazaj k železnici. Podobno kot Štrekna po nekdanji železniški trasi poteka Porečanka/Parenzana (imenovana tudi Pot zdravja in prijateljstva), nekateri jo imenujejo kar Istrijanka. Pot, ki popelje kolesarja od Trsta do Poreča, je mogoče prevoziti v enem dnevu ali se zadržati tudi mnogo dlje, odvisno od proračuna.

Povezuje tri sosednje države – Italijo, Slovenijo in Hrvaško. Slovenski del poti je primeren za gorska in treking kolesa, navaja STO, saj večinoma poteka po makadamu. Na poti se lahko kolesarji ustavijo v slikovitih slovenskih obmorskih mestih: Kopru, Izoli ali Piranu. Poleg obmorskih mest je za tiste, ki so to pot izbrali kot turisti, primeren obisk krajinskih parkov Škocjanski zatok ali Sečoveljske soline. Raziskujejo lahko istrsko zaledje in dobrote istrske kuhinje.

Kot je v Poletu pred leti napisal Miroslav Cvjetičanin, so Milje najlepša vas na vsej poti Parenzane. »Res je krasna, ampak vmes je še toliko lepot, da kolesarju zastane dih, tudi pri dvesto pulza.«