Čestitamo, dragi naš Milan

»Kako star bi bil, če ne bi vedel koliko si star?« se je vprašala Satchel Paige. Ste se že kdaj znašli pred točno takim vprašanjem in kako ste nanj odgovorili? Se počutite mlajši ali morda starejši? Danes vidimo veliko ljudi, za katere ne veš ali se ti približujejo ali oddaljujejo, tako brezvoljno tavajo po svetu, naveličani življenja, predvsem pa dela. Zanje je vse pretežko, saj jadikujejo in komaj čakajo na upokojitev, ko pa ta končno pride, ne vedo kako jo preživeti. Z leti namreč postane preračunavanje možnosti odhoda v pokoj ena njihovih glavnih okupacij. Naštevajo bolezni in bolečine, iščejo zdravnike in zdravilce, da bi jim povrnili ali ohranili zdravje in mladost. Najbolj jih je strah vsakega ponedeljka, ta pa kar prihaja. Petek je njihov najlepši, čakajo ga kot odrešilno bilko. 

Vsi ti se počutijo stari, celo starejši kot so glede na uradne dokumente. Po počutju kdaj že skoraj stoletniki. In nasprotno; beremo o ljudeh, ki z radostjo in polni želja zrejo v jutri, pa čeprav je za njimi osem, celo devet in več desetletij življenja. Upokojitev jim je v resnici prinesla zgolj spremembo statusa in veliko novih zgodb, o mnogih pa še kar sanjajo. Tak je naš slavljenec, ki bo tudi danes, 23. aprila 2025, tako kot že dolga desetletja, zjutraj najprej v roke vzel Delo in ga dodobra predelal. In najbrž začudeno ugotovil, da v njem ni pisma, ki bi ga sam poslal, kar sploh ni redkost, pač pa je v časopisu nekaj, kar so o njem napisali drugi.

Čestitamo, dragi naš Milan, vsi bližnji in daljni, in ni nas prav malo. Odkorakaj proti stotici, tak kot si danes: poln idej in življenjske energije. In kdo je Milan Pavliha?

Spodobi se da ga predstavim, čeprav bo to - z ozirom na omejen prostor - kar težko, toliko vsega je namreč počel in počenja še danes. V njegovi bibliografiji najdem kar 21 knjig in publikacij, 45 študij, analiz, razprav in monografij,104 strokovne članke in kar 107 člankov aktivnega državljana. Kako vse to sploh podrobneje predstaviti? Priznam, zelo težko. In vsak dan nam pošlje še kaj novega in svežega. Kot bi imel električno pero. Piše, modruje, opozarja, se glasbeno udejstvuje.

Ko ga zagledam, vedno znova ugotavljam, da je silno živahen, poln iskric v očeh, izjemnih misli, duhovit in prepričan, da lahko še veliko postori. Se tak rodiš ali to postaneš, premišljujem. Zagotovo ti marsikaj da družina, v kateri odrasteš in njegova je bila po rodu zasavska in železničarska, živeča v Ljubljani, klenega duha, polna delovnih navad. Oče vlakovodja je moral biti vedno točen in natančen, zato je to zahteval tudi od otrok. Mladi Milan se je šolal, kar tedaj ni bilo omogočeno kar vsem. Še danes se mu izjemno pozna slovenistika, obogatena s psihologijo, pedagogiko in glasbo. Deloval je in še deluje namreč prav na vseh teh področjih.

A, tu je še nekaj izjemno pomembnega, česar ti ne zmore dati zgolj študij: velika skrb za posebej ranljive v družbi, to je osebe s posebnimi potrebami. Predolgo so bili spregledani in celo nevidn". Zato njegovo delo zanje ni ostalo neopaženo. Z njim je začel že mlad. 15 let je vodil komisijo za poklicno usposabljanje, usmerjanje in vključevanje duševno nerazvitih mladih oseb. Opravljal je pionirsko delo poklicne orientacije, tako v Sloveniji kot tudi širše, v Jugoslaviji. Že zgodaj se je začel ukvarjati z izobraževanjem odraslih in postal vodja centra za strokovno izobraževanje na DU Boris Kidrič v Ljubljani, ravnatelj PTT srednješolskega centra in vodja službe za razvoj kadrov v Saturnusu, vse z veliko skrbjo za invalidne osebe in celo njihove osebne stiske. Sprejem kodeksa kadrovske etike lahko pripišemo kar njemu, tako kot projekt javnih del v Sloveniji. Opravljal je številne odgovorne funkcije na področju kadrov in izobraževanja; tudi kot predsednik komisije za izbor učiteljev in vzgojiteljev za delo v tujini, utrjeval je namreč vezi med mladimi rojaki na Švedskem in ljubljanskimi osnovnošolci.

V Socialni zbornici deluje od njenega nastanka, prav tako v ZDUS in na Festivalih za tretje življenjsko obdobje. Nastopa in vodi zelo pomembne okrogle mize, ki v naš prostor končno vnašajo "prepoved" uporabe besed: starostniki, ostareli, starci ipd., namesto njih pa enotni izraz: STAREJŠI. Ali ni ta veliko bolj prijazen?

Postal je tudi častni ambasador našega Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki vsako leto v treh dneh, eden je zagotovo 1.oktober kot poseben dan starejših, v Cankarjev dom pripelje okoli 17.000 obiskovalk in obiskovalcev. In tedaj ga pogosto vidimo na otvoritvenem odru ali veliki ploščadi, ko s svojo godbo veteranov razveseljuje vse, ki jim radi prisluhnejo. Je tudi član programskega sveta Festivala za tretje življenjsko obdobje, ambasador Modre fakultete in veteranskih godb, pa tudi spletnega portala Moja.Leta.si.

V pihalnih orkestrih deluje od 1946. leta, torej že polnih 78 let, v folklornih skupinah dolgih 63 let, v simfoničnih orkestrih 28 let in v komornih skupinah 12 let. Opravlja mentorsko, glasbeno, pedagoško in kulturno-publicistično delo, za kar je leta 2006 prejel plaketo glavnega mesta Ljubljana, leta 2007 zlato medaljo Zveze slovenskih godb, leta 2019 pa tudi najvišje priznanje Mednarodnega združenja pihalnih orkestrov - Zlati križ CIMS in srebrno plaketo Javnega sklada za kulturne dejavnosti.Vseh zahval, pohval in medalj ni niti moč našteti.

In kako ga še spoznavamo ta hip?

Je nadvse ploden pisec strokovnih člankov s področja nove kulture starosti in staranja, aktivnega staranja, diskriminacije starejših pri zaposlovanju in ljubiteljske kulture kot socialnega blažilca. Upokojitve ne pozna in se zoperstavlja terminu upokojenec. Ni ne star in ne ostarel, pač pa zelo aktiven starejši državljan prelepe Slovenije, ki ji je predan v ustni in pisani besedi, pa tudi na rednih pohodih po njenih dolinah in planinah.

Tudi zato se globoko zavedam, da ni prav lahko biti njegov sin; ima kar dva, ki mu ju je podarila ena in edina čudovita soproga Nuša. In ker dobro poznam le Marka, se po zapisanem nič več ne čudim, da tudi ON tako veselo in intenzivno piše, modruje in se udejstvuje.

Dragi Milan, vsaj danes brez dela sprejemaj zgolj čestitke in prelepe želje. Vzemi si čas za radostno praznovanje. Ni nas malo, ki bi ti radi stisnili roko in te objeli.

Vlasta Nussdorfer,

Predsednica Programskega sveta Festivala za tretje življenjsko obdobje