Neomejen dostop | že od 9,99€
»Petje preplavi, preprede, pregnete tokove življenj, ki se združijo vanj,« govori besedilo Madrigala za pevce, pesmi, ki jo bodo ob 30. obletnici – v petek zvečer – krstno izvedli Ljubljanski madrigalisti. »Kjer jaz nisem jaz, kjer ti nisi ti,« poezija, ki opeva homogenost zbora, ko se ego umakne skupnosti, zato lahko ta madrigal razumemo kot nekakšno himno zbora, saj je težko bolje opisati, kaj pomeni peti v zboru in kdo Madrigalisti so. Skupina zelo različnih ljudi, z različnimi poklici in interesi, ki se v nekih drugih okoliščinah ne bi nikoli spoznali, spoprijateljili, pa so se; prav zaradi skupne ljubezni do petja. Do ustvarjanja. Do druženja.
Madrigal za pevce je bil napisal posebej ob 30. obletnici. Besedilo zanj je napisal Ambrož Kvartič, član zbora, skladateljica pa je Kristina Pustinek Rakar.
»So odprti, radovedni in duhoviti posamezniki, pripravljeni in občutljivi za medsebojne frekvence. So spretni pevci, ki vlagajo v svoj glas in lastne slušne predstave. So tudi intelektualci, aktivni na več umetnostnih področjih, kar je priložnost za fuzijo in večdimenzionalno doživetje umetnosti,« je o njih za Delo povedala mlada dirigentka Klara Maljuga, ki mešani komorni pevski zbor vodi od leta 2018 in ki s ponosom opazuje napredovanje zasedbe in rast posameznikov ter s hvaležnostjo sprejema njihove pobude za lasten glasbeni in osebnostni razvoj.
Zaradi covidnih ukrepov zbor obletnico praznuje šele letos. Koncert bo 25. marca ob 19. uri na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana (Vegova ulica).
Zgodovina zbora se je začela leta 1991, ko se je skupina članov takratnega zbora Slovenskih madrigalistov odločila, da se združi v nov zbor pod delovanjem dirigenta Matjaža Ščeka. Nadela si je ime Ljubljanski madrigalisti. V teh letih se je zamenjalo sedem zborovodij in več kot 300 pevcev, ki pa so, poleg dirigentov, vsak posebej s »petjem ustvarili nesmrtno legendo«, kot se glasi slogan koncerta ob 30. obletnici. Koncert bo posebno slavnosten tudi zato, ker bodo na odru stali vsi nekdanji zborovodje – s trenutno postavo zbora bo vsak od njih izvedel po eno pesem, med publiko pa bodo sedeli tudi nekdanji pevci.
Kot je v uvodu digitalnega zbornika – nekakšnega zgodovinskega pregleda Ljubljanskih madrigalistov – ki ga je zbor izdal ob okrogli obletnici, med drugim zapisala muzikologinja Simona Moličnik, je ta zbor sestav, »ki se je pred tremi desetletji v enem zamahu povzpel v sam vrh slovenskega zborovskega sveta in tam vztraja. Izvajanje partitur se nadaljuje v razsežni dejavnosti, in sooblikujejo tako slovenski kot svetovni zborovski prostor, vanj vnašajo nove partiture, premišljene interpretacije, zvočne izdaje … Je zbor, ki izhaja iz tradicije in se z novimi idejami vanjo zopet vrača«.
Njihov repertoar obsega pesmi iz različnih zvrsti in obdobij zborovske glasbe; posneli so osem zgoščenk, leta 2014 prvi videospot v sodelovanju s skladateljem Matijo Krečičem, nanizali pa so uspehe na domačih in mednarodnih odrih, nazadnje so pod vodstvom sedanje zborovodje prejeli nagrado Sozvočenj za najboljši spored v osrednji Sloveniji. Mlada zborovodkinja pa jih je skupaj z ekipo uspešno vodila tudi v težkih časih epidemije, ko je zbor skoraj eno leto vadil na daljavo. In prav dan, ko so se pevci po sprostitvi ukrepov v ogromnem številu spet zbrali na vajah, polni energije in navdušenja ob ponovnem snidenju, je eden najlepših spominov sedanje predsednice zbora Maje Zupanc. Kot je povedala za Delo, je v tej vlogi predsednice »največji izziv odgovornost do svojih sopevcev in še posebej do kulturne dediščine, ki jo nosijo Ljubljanski madrigalisti, posebna čast mi je, da lahko oblikujem del njihove, naše zgodovine.«
Klara Maljuga (2018–)
Glasba je v teh letih postala moja veliko bolj tesna sopotnica pri oblikovanju lastne osebnosti. Odgovornost za izbiranje skladb prinaša tudi priložnost, da pevce povabim k razmišljanju o izbranih temah – kar se lahko razširi v njihovo lastno spoznavanje in širjenje zavesti. Na koncertih ima tudi občinstvo priložnost začutiti svoj odnos do sporeda. Imam neposredno moč vplivati na zelo široko skupino ljudi! Človek je kompleksno bitje, ki umetnost potrebuje, da izrazi svojo notranjost. Glasba je najzgodnejša oblika umetnosti, torej nekaj, kar na najbolj prvinski ravni lahko resonira z nami – to občutljivost na naše občutke ob glasbi pa je zdravo razvijati.
Matjaž Šček (1991–2001)
Ljubljanskih madrigalistov nisem izbral jaz, ampak so oni izbrali mene. Mislim, da smo se tapravi ljudje na pravem mestu ob pravem času našli. Predanost vseh sodelujočih je bila izjemna. To so bili drugačni časi, ljudje so bili drugače senzibilni navznoter in navzven. Lažje se je dalo ustvarjati in potovati. Poleg rednih tedenskih vaj smo imeli enkrat mesečno vikend vaje, kjer so s svojimi glasovi po svoje sodelovali celo dojenčki mladi pevcev. Največji pečat smo pustili z 12-dnevno turnejo po poteh Gallusa, kjer smo skupaj z visokimi predstavniki Slovenije in Češke odkrili njegovo spominsko ploščo v Pragi.
Walter Lo Nigro (2001–2002)
Obdobje, v katerem sem imel čast dirigirati Ljubljanskim madrigalistom, je bilo eno najbolj živih, vzpodbudnih in polnih zadoščenja v moji glasbeni karieri. Kot da bi bilo danes, se spominjam trenutka, ko smo čakali na razglasitev zmagovalca Mednarodnega natečaja v Spittalu, da ne govorimo o nepopisnih občutkih, ki so me obdajali med dirigiranjem zboru v čudoviti dvorani Slovenske filharmonije. Živ spomin imam na čustva, ki so nas povezovala med pripravljanjem, študiranjem in osvajanjem nove interpretacije skladbe Vöra bije Uroša Kreka, skladbe, ki jo od nekdaj nadvse ljubim.
Andreja Martinjak (2003–2009)
Zdi se, da so se naša pota prepletala že davno, preden smo se zares spoznali. Še vedno slišim in občudujem Matjaževe (Matjaža Ščeka, op. a.) interpretacije, s katerimi nas je vsakič znova začaral in posrkal v bistvo skladbe. Kasneje sem se v sopranskih vrstah učila ne le melodij, ampak predvsem življenja zbora, odnosov, potrpežljivosti … in nazadnje pristala pred zborom. Skupaj s pevci, ki so imeli podobno vizijo, smo vstopali v čudoviti svet mnogih skladb, se ob njih brusili in odraščali.
Mirko Ferlan (2009)
Leta 2008 sem na mojstrskem tečaju dirigiranja v Ljubljani spoznal Andrejo Martinjak, ki je takrat vodila Madrigaliste. Nekaj mesecev kasneje me je poklicala in mi ponudila projekt s svojim zborom. Ponudba se mi je zdela imenitna in je zame predstavljala preskok v višjo ligo, zato sem se z veseljem in zanosom lotil tega izziva. Skupaj smo v štirih mesecih pripravili in publiki predstavili program slovenskih protestantskih napevov in ljudskih priredb. Najraje se spominjam koncerta v Železni Kapli in druženja po njem v grajski kleti.
Mateja Kališnik (2009–2014)
Večno bom hvaležna zboru za zaupanje in priložnost, da sem lahko bila del njihove glasbene poti. Kot zborovodkinja sem se takrat šele prebijala in počasi oblikovala na različnih dirigentskih seminarjih. Z velikim upanjem in zagonom smo stopili na skupno pot. Spominjam se, da smo prvi celovečerni koncert odpeli že po treh skupnih vajah. S hvaležnostjo se spominjam tudi vseh naših skupnih uspehov, tekmovanj, koncertov, vikend vaj ter neverjetnih in srčnih ljudi.
Primož Malavašič (2014–2018)
V večjih ansamblih, torej tudi zborih, je že tako, da se z večjo spremembo, kar prihod novega dirigenta zagotovo je, zamenja tudi dobršen del pevcev. Ko sem tako v jeseni 2014 prišel na prvo vajo Madrigalistov, me je pričakalo le sedem pevk in pevcev. Tega nisem bil najbolj vesel. A stvari so kmalu šle na bolje. Na moje povabilo je prišlo kar nekaj pevcev iz zborov, ki sem jih do takrat vodil, pa tudi avdicije za nove pevce so bile dokaj uspešne. Tako smo kot skoraj povsem nov sestav rasli v vseh pogledih in postajali vedno boljša ekipa.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji