Sergio Tavčar: Šport natančno prikazuje socialni utrip naroda

Naš zunanji sodelavec Dušan Jelinčič je za zadnjo številko avgustovske Sobotne priloge opravil intervju s svojim starim prijateljem in legendarnim športnim novinarjem Sergio Tavčarjem. Znameniti ameriški košarkarski trener in komentator Dan Peterson ga je imenoval za številko ena športnih poročevalcev sploh. Za Berlusconijeve televizijske mreže sta skupaj komentirala najpomembnejše košarkarske tekme, strokovne košarkarske revije pa so ju kmalu, sicer neuradno, razglasile za najboljšo komentatorsko dvojico na svetu.

Leta 1971 je začel komentatorsko pot na TV Koper-Capodistria. Od tedaj do nedavne upokojitve je uradno komentiral okrog 3000 športnih dogodkov. Hitro se je uvljavil s posebnim slogom komentiranja, ki je prevzel TV-gledalce, ki so bili zvesti spremljevalci zlatih časov jugoslovanske košarke. »Delali smo v tako nemogočih razmerah, da sem bil prepričan, da nas nihče ne gleda. Zato sem najprej komentiral, kot to počenjajo italijanski poročevalci, pa sem sprevidel, da mi njihov slog ne ustreza, in sem si rekel, da bom povedal le to, kar mi šine v glavo, tako ali tako govorim le sam sebi. Zato sem bil zelo začuden, ko so po nekaj mesecih začela v uredništvo množično prihajati pohvalna pisma, ljudje pa so se obračali name s skoraj standardnim stavkom 'končno nekaj malo bolj sočnega, svežega in poskočnega'. Pa sem si pritegnil, 'dobro, če je ljudem všeč, zakaj ne bi tako tudi nadaljeval'? Takrat se nisem zavedal, da me gledajo po lepem delu Italije.«

V osemdesetih letih je komentiral najpomembnejše mednarodne tekme skupaj z Danom Petersonom. Takrat sta dobila naziv najboljša svetovna košarkarska komentatorja. Po Italiji so si navdušenci nastavljali antene za TV Koper zato, da bi jima lahko sledili. Ob komentiranju jugoslovanske košarke pa tudi drugih športov je večkrat poudaril, kako je šport verodostojno zrcalo nekega naroda, in preroško napovedal, da se bo v Jugoslaviji kmalu začela vojna, mnogi pa so ga zato imeli za pesimističnega vizionarja. »Točno tako. Šport natančno prikazuje socialni utrip naroda, in če se kritično podaš na košarkarsko ali nogometno tekmo, boš imel pred sabo izostreno čustveno zrcalo ljudi. Če bi profesorji humanističnih ved redno zahajali na tribune in opazovali igralce in gledalce, bi lahko marsikaj razumeli in pravočasno preprečili marsikatero katastrofo. Tako se spomnim, kako sem po znameniti nogometni tekmi prve jugoslovanske nogometne lige 13. maja 1990 v Zagrebu med domačim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo, ko je prišlo do hudih medetničnih izgredov, izjavil: spirano venti di guerra, torej vejejo vetrovi vojne, in žal sem bil dober prerok,« pravi 72-letni Tavčar, ki se je nedavno upokojil.

Drugo poglavje njegovega ustvarjanja je pisanje knjig. »Knjiga v italijanščini La Jugoslavia, il basket e un telecronista, torej Jugoslavija, košarka in televizijski komentator, je res nastala naključno. Pred časom me je poiskal neki odvetnik iz Vidma in mi predlagal, naj v knjigi opišem svoje izkušnje, ki jih tako pestro pripovedujem prek televizijskih zaslonov. Dodal je, da ima poznanstva v založništvu in da torej ne bo težav z objavo. Knjigo sem napisal, naročnik pa je nepredvidoma izginil, menda je celo umrl, tako da nisem vedel, kaj bi s tekstom. Pa so mi predlagali, naj knjigo izdam v samozaložbi, kar sem tudi storil. Nisem imel velikih pričakovanj, a zgodilo se je, da je imela nenadejano velik uspeh, predvsem po zaslugi italijanskega najbolj prodajanega dnevnika La Gazzetta dello Sport, ki jo je zelo pohvalil. In tako se je začelo. Kmalu sem z italijanskim novinarjem Marcom Ballestraccijem objavil knjigo, v kateri sem poglobil sociološko analizo Jugoslavije in njenega športa z naslovom Lo sport e il confine del mondo, torej Šport in meje sveta. Dodal bi še kar nekaj knjig, ki sem jih napisal v slovenščini v sodelovanju z drugimi avtorji, v glavnem o slovenskem športu v Italiji, še posebno pa sem ponosen na gosto pisano knjižico, ki sem jo ustvaril ob 40. obletnici domače Poletove košarke. Šlo je za nekakšen povratek k izhodišču.«