Na Zahodu otroke ujčkamo

Japonska dokumentarna serija Old Enough (Dovolj star) prikazuje malčke, stare od dve do pet let, pri izpolnjevanju preprostih nalog, ki jim jih dajejo starši. Serija, ki jo je pod drobnogled v svojem članku vzela kolegica Pija Kapitanovič, žanje mešane odzive. Na eni strani so tisti, ki mislijo, da je serija zrežirana, da otroci pri tej starosti tega ne zmorejo, nekateri pravijo celo, da gre za malomarnost in nevarno ravnanje staršev. Drugi v ravnanju japonskih staršev prepoznajo pravilen vzgojni model.

Japonski starši malčka, denimo, pošljejo v kilometer oddaljeno trgovino, na poti gre tudi skozi prometna križišča, da kupi paket pripravljene jedi, sladki kari in šopek rož za pokojno babico.

Na ameriške kritike dokumentarne serije, ki ne morejo sprejeti, da so otroci na Japonskem tako samostojni, in trdijo, da je serija zrežirana, so se odzvali tudi japonski starši. Ustvarjalcem serije so na spletnih omrežjih stopili v bran in z lastnimi primeri potrdili razširjenost tradicije pošiljanja malčkov po opravkih.

Dejstvo je, da japonski malčki pri treh letih samostojno nakupujejo v trgovini, dostavijo pozabljeno kuharsko kapo očetu v službo, nosijo oblačila v čistilnico, pri urarju prevzamejo materino uro, pri petih letih pa samostojno, brez spremstva odraslih, hodijo v vrtec in pri tem uporabljajo javni prevoz. So japonski otroci naprednejši ali je vzrok v vzgoji?

Marko Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti, pojasnjuje, da so otroci povsod po svetu enaki, razlika je v starših in v vzgojnih modelih. »Na Zahodu otroke ujčkamo,« pravi. Zagotovo je delno vzrok tudi v kulturi in prilagojeni infrastrukturi, meni, »čeprav, Slovenija je enako, če ne še bolj varna od Japonske«. Zagotovo pa je v nekaterih delih sveta za takšne podvige z malčki preveč tvegano.

Kar zadeva otroške sposobnosti na splošno, pa je po Juhantovih besedah normalno, da zna petletnik samostojno pripraviti preprost obrok. »Pri nas je to za večino sicer znanstvena fantastika. Če ga otrok že pripravi, marsikdaj sledi kritičen odziv staršev, ki ni umesten. Recimo komentar, saj je dobro, ampak …« Tako je ključni problem, da je otrok pretirano zaščiten, ko se česa loti, pa nič ni dovolj dobro. S tega vidika je dokumentarna serija Dovolj star tudi zakladnica idej za praktične načine spodbujanja in motiviranja.

Po Juhantovih besedah imamo tako generacije otrok, ki nikoli niso doživeli zadovoljstva pri delu. »Razlika med nalogo, ki jo zmore z lahkoto, in odgovorno, težko nalogo je v tem, da pri prvi, ko je opravljena, občuti samo olajšanje, podobno tistemu, ko odtočiš, pri drugi pa doživi zadovoljstvo in ponos. Otroci, ki ne doživljajo zadovoljstva ob naporu, ker nimajo te priložnosti, so med tistimi, ki polnijo oddelke pedopsihiatrije. Ne vem, od kod to izvira, toda marsikateri starš je prepričan, da bo otroku škodilo, če v čem ne bo uspešen. Zato jih vzgajajo premehko, so preveč zaščitniški in jih ščitijo pred težjimi preizkušnjami. V tem se skriva večji del razloga za povečane stiske, anksioznost in depresije med mladimi.«