Primož Bezjak: Ne morem biti tiho, ko se dogajajo krivice

Kolegica Urša Izgoršek je za Nedelo intervjuvala igralca Primoža Bezjaka, ki ga lahko med drugim zdaj vidimo v uspešni in zelo nagrajevani predstavi Gejm v njegovem matičnem Slovenskem mladinskem gledališču. Na lanskem Borštnikovem srečanju je prejela kar sedem nagrad, tudi za režijo. Odpira temo begunstva in strašljivih okoliščin, ki jih morajo tisti, ki iščejo boljše življenje, prestati na poti čez Balkan.

»Najbolj grozno pri vsem skupaj je, da se o gejmu govori samo kot o predstavi. A gejm ni predstava, ampak je vsakodnevna realnost za tisoče ljudi. Gejm je resničen, je igra, ki je smrtno nevarna. Mislim, da je zelo pomembno, da je Žiga Divjak obdelal temo. Na tem področju se že dolgo borijo številne nevladne organizacije, moram izpostaviti Ambasado Rog in Infokolpa, ki orjejo ledino že leta in leta. Ko se poglobiš v takšno temo, ne moreš biti niti malo optimističen. Ker je hkrati zelo kompleksno in po drugi strani zelo preprosto jasno, zakaj se takšne stvari dogajajo. Znotraj vseh sistemskih varovalk se lahko dogajajo stvari, ki so popolnoma nelegalne in ekstrem­no sovražne, uničujoče. Kadar gostujemo, so odzivi izjemni. Ljudje ugotovijo, da se vse to dogaja na sistemski ravni, da gre za sistemsko uničevanje življenj. Kot gledalec v enem trenutku rečeš, nehajte, ne morem več … Ampak ravno s tem se neposredno navezujemo na usodo beguncev, ki se kar ne konča. Recimo, da ti po 25 poskusih uspe priti iz Bosne v Slovenijo, vmes so ti na poti umrli prijatelji … Tu v Sloveniji pa se znajdeš v megli birokracije, postopek nima konca. Po vsej tej grozoviti poti, ki je izjemno nevarna, padeš v sistem, v katerem je nemogoče dobiti mednarod­no zaščito.

Na vprašanje, ali lahko razume strah ljudi pred begunci, je Bezjak odgovoril: »Ne. Vedno gre za strah pred neznanim. Ljudje imajo strah pred drugačnim, ne­znanim in to je zanje dovolj. Ne naredijo niti koraka, da bi poskušali razumeti drugega, kaj šele to, kar počne gledališče: začutiti empatijo, vživeti se v položaj drugega. V zadnjih letih se je pomanjkanje empatije razkrilo kot največji manko naše družbe. In to zaznavam tako rekoč v vsaki situaciji, tudi prek otroka v šoli. To sposobnost smo izgubili. Za razumevanje situacije je bilo ključno, da smo ustvarjalci Gejma preživeli nekaj dni med begunci v Bihaću in Veliki Kladuši in se z njimi pogovarjali. Želel bi si, da gredo tisti, ki v beguncih vidijo grožnjo, samo za en dan, samo za 12 ur, v Veliko Kladušo in se pogovarjajo z ljudmi. In če se te to ne dotakne, potem nisi človek. Potem ne vem, kaj si.«