Del slovenske kulture je tudi uporniška drža

Sredi julija je izpod peresa kolega Zdenka Matoza na kulturni strani Dela nastal intervju z raperko Masayah in literarnim zgodovinarjem Igorjem Saksido. Rezultat njunega sodelovanja je zbirka slovenske uporniške poezije H2SO4, ki je izšla pri Beletrini. Prinaša 35 pesmi upora, ki je odmeval že v ljudskem slovstvu, potem pa se je prek poezije Prešerna, Jenka, Levstika, Gregorčiča, Cankarja, Kosovela, Kajuha, Minattija, Zajca, Šalamuna, Novaka in drugih prenesel do današnjih dni.

Masayah je s producentom Hyujem ustvarila osem izvirnih glasbenih interpretacij izbranih uporniških pesmi za spremljajoči album H2SO4. »Ta zbirka je v moji glavi nastajala nekaj časa z mislijo na to, da bi jo aktualizirali in pokazali mladim, da se uporništvo ni začelo šele z njihovo generacijo, temveč da ima vsaka generacija upornike. Mit o Slovencih kot jokavem in depresivnem narodu hlapcev, ki samo čaka na gospodarja in bič, ne drži. Prve tiskane besede v slovenščini so namreč besede upora. Želel sem tudi, da bi to klasično, tradicionalno uporništvo interpretirala mlada generacija po svoje. Prva ideja je bila, da bi raperji, med katerimi sem takoj videl Masayah, naredili predelave. Ko pa smo se o tem pogovarjali, so rekli, da ne bodo rapali tujih besedil. In imeli so prav,« je pojasnil Igor Saksida.

Pritrjuje, da so bile prve tiskane slovenske besede pravzaprav besede upora – Le vkup, uboga gmajna.

»Tako je in od tod se nadaljuje uporništvo za vse slovenske klasične ustvarjalce. Tu se moramo tudi vprašati, kaj je uporništvo. Sam ločim med revolucionarnostjo in uporništvom. Revolucionarna poezija je poezija v imenu ene same zmagovite, zmagujoče ali kakršnekoli že ideologije. Če bi delali zbirko revolucionarne poezije, bi se verjetno morali opredeliti za eno ali drugo stran. Masayah in drugih sodelujočih raperjev si nikakor ne predstavljam kot revolucionarje v tem pomenu. Uporniška poezija pa je neko globinsko stanje nezadovoljstva s čimerkoli na tem svetu. Ostati trmast na svoji poti, biti proti vsem ideologijam, ki hočejo uničiti posameznika. Kot je v enem od prvih pogovorov dejala Masayah, 'da ne bom na eni strani ulice dvigala transparenta za ali proti nekomu, jaz sem samo globoko jezna in razočarana'. To nezadovoljstvo s stanjem duha, s stanjem sveta, je v bistvu uporništvo in ga lahko zasleduješ v vrhunski poeziji od Prešerna prek Cankarja do naše partizanske poezije, iz katere nisem zajel Hej, brigade ali česa podobnega, torej revolucionarne poezije, temveč sem zajel uporniško. To so tisti, ki so bili v partizanski liriki drugačni od prevladujoče struje. Recimo Jože Javoršek, Ivan Minatti s svojo liričnostjo in podobni. Na koncu prideš do sodobnega uporništva, ki izraža podobno razočaranje nad stanjem … recimo do poezije Stanke Hrastelj, Aleša Štegra in drugih,« pravi sogovornik.

Igor Saksida sporoča: »Mit o Slovencih kot jokavem in depresivnem narodu hlapcev, ki samo čaka na gospodarja in bič, ne drži. Prve tiskane besede v slovenščini so namreč besede upora. Lahko smo ponosni na svojo kulturo. Del te kulture je tudi uporniška drža.«