Neodgovorno je opustiti upanje

Kolegica Tina Lešničar je aprila intervjuvala pianista in skladatelja Draga Ivanušo, ki je s kvintetom Magnetik nastopil v klubu Cankarjevega doma. Pianist, harmonikar in skladatelj filmske ter gledališke glasbe je v zadnjem času, kot je povedal, v dobri družbi. Potem ko je v času pandemije večinoma izvajal solistične pianistične nastope, se je zdaj spet obrnil k skupinski medigri z novimi članicami in članom zasedbe, ki jo je poimenoval Magnetik.

Družba, preslikana v bend

Kvintet Magnetik naj bi predstavljal medgeneracijski projekt, je sogovornika izzvala Tina Lešničar. »Glavna tema to sicer nikoli ni bila. K sodelovanju sem povabil mlade glasbenice, ker me zanimajo njihovo razmišljanje in pogledi. Pa ne le na glasbo, temveč tudi na druge vsakdanje reči, politiko in podnebne spremembe. Mi, iz druge generacije, nanje gledamo drugače, tiste, ki so danes stari nekaj čez dvajset let, pa ta tema zadeva veliko bolj osebno in realno. Bil sem presenečen, kako so mladi v nekaterih temah napredni v razmišljanju, ozaveščeni. Tako drug drugega napajamo – z energijo in spoštovanjem. V imenu benda Magnetik se skriva besedica etik, kar je pomembno za nas,« je pojasnil Ivanuša.

Glavna tema projekta je torej etično glasbeno (so)delovanje? »Predstavljam si, da smo v naše mikrookolje – torej glasbeno zasedbo, preslikali družbo. To je bila ideja. Glasba je polna pravil, zahteva odgovorno ravnanje, kar pogrešamo v današnji kvazidemokraciji, ko ljudje dojemajo demokracijo le kot pravice, ne pa tudi kot odgovornost do skupnosti. V kapitalizmu – posebno se je to pokazalo med pandemijo – so ljudje postali še bolj egoistični. Zaprli so se v družinske mini kroge in širša skupnost jim ne pomeni več veliko oziroma so jo pripravljeni žrtvovati za svoje partikularne cilje.«

Kakšne so vrednote te vaše mikro družbene skupnosti? »Našo skupnost, naš bend vidim kot javni prostor, kjer lahko svoje individualnosti delimo drug z drugim, si izmenjujemo mnenja, se učimo drug od drugega, in to v verbalnem in glasbenem smislu. Svet je poln konfliktov. Tudi v glasbi mora vedno obstajati konflikt, da poganja stvari naprej. Za vse nas je torej bend priložnost, da se lahko izrazimo, dobimo potrditev ali pa protiargument, vse s ciljem, da ohranjamo javni prostor. Zato je pomemben daljši proces ustvarjanja, ne le neki brezhiben končni produkt, za katerega najameš glasbenike, ki nato izvedejo tvojo idejo na koncertu, kot vsak drug produkt na trgu. Predstavljam si, da je v našem delovanju nekaj več. Radi bi, da tudi poslušalci začutijo potrebo ali nujo, da se v svojem krogu, kakršenkoli pač že je, izrazijo.«

V kreativnem procesu ste si menda pri projektu Magnetik postavljali konkretna vprašanja. Je utopija še mogoča? Ali družba sploh še obstaja? Ste našli odgovore? »Zadnje čase opažam, da moja generacija, nekaj čez petdeset let, rada zapade v cinizem. Utrujeni smo, pridejo nadloge srednjih let in človek se resno sprašuje, ali je sploh še mogoče kaj spremeniti. Ko sem se začel družiti z mladimi ljudmi, se je moja perspektiva zamenjala. Zdi se mi, da je neodgovorno opustiti upanje. Da je treba gojiti utopijo, idealizem in ideale.«