Po vrnitvi v šole takoj ocenjevanje znanja

Že po februarskem odprtju šol so učenci občutili, kaj pomeni, če ocenjevanja skoraj štiri mesece ni. Snovi je veliko, ocene je bilo treba pridobiti, še posebno ker iz tedna v teden ne vedo, kako dolgo bodo še v šolah. Da ob tem veliko otrok čuti hudo preobremenjenost, poročajo tudi psihologi. Prakse učiteljev po državi so različne, nekateri učenci pa so imeli v času šole na daljavo štiri mesece počitnic.

»Ko so se otroci vrnili v šolo, je sin začel vsako jutro jokati. Neki drugi otrok zjutraj bruha, nekatere boli trebušček. Učiteljica je z njimi najprej res ponavljala, potem pa začela vsak dan spraševati in ocenjevati. Ne moreš reči, da gre za napovedano spraševanje, če ti en dan prej pove, da boš jutri vprašan. Ali pa da pišejo družbo od strani 15 do strani 75! Od desetletnika ne moreš pričakovati, da se bo vse to sam na daljavo učil,« je ogorčena mama. Družba je očitno priljubljena, saj to ni osamljen primer. Neki oče poroča, da so v četrtem razredu njegovega otroka pisali test, otroci pa so morali znati 90 strani prosojnic.



V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS) ne ugotavljajo, da bi šlo za splošen problem po državi, pravi predsednica ZASSS Lara Romih: »Šole so priporočila zavoda za šolstvo različno upoštevale, zato je med njimi seveda tudi nekaj razhajanj, vendar starši na splošno ne poročajo o zelo povečani obremenitvi otrok zaradi ocenjevanj ali količine snovi. Morda imajo težave otroci, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč, in tisti, ki doma nimajo spodbudnega okolja za učenje in ustrezne pomoči. Na preveliko količino snovi ZASSS opozarja že več let in predlaga prevetritev učnih načrtov, s čimer se strinja tudi stroka.« Romihova še dodaja, da starše najbolj skrbi kakovost pridobljenega znanja in kako nadomestiti primanjkljaje.
 

To niso bile počitnice

Učiteljica angleščine Jožica Frigelj pravi, da so bili učitelji hvaležni strokovnemu svetu, da se je število ocen v tem šolskem letu zmanjšalo. Priznava pa, da nekateri učitelji tega ne vidijo kot pomoč, želijo oceniti vsak doseženi standard in dodaja: »Učitelji morda premalo upoštevamo, da nekatere stvari niso tako pomembne, da bi jih v teh časih morali ocenjevati. Nujno je, da jih obravnavajo, ni pa nujno, da se vse ocenjuje.« Poudarja pa, da večina otrok ni čezmerno obremenjena: »Prav je, da se oglašajo tisti, ki imajo težave. Ampak zdaj je april. Snovi od oktobra do februarja se ne da na hitro usvojiti, če prej otroci niso zavzeto delali oziroma so nekatere stvari mirno spregledali. Učitelji smo naredili zelo konkreten pregled tega, kaj so učenci naredili na daljavo. Slika je bila grozljiva. Nekateri učenci niso naredili skoraj ničesar. Njihovi zvezki so prazni, delovni zvezki niso izpolnjeni, njihove naloge niso bile oddane in znanje je temu primerno. Zdaj je pa seveda stiska.«



Dr. Damijan Štefanc pravi, da občutka obremenjenosti učencev ne smemo podcenjevati: »Je predvsem posledica zelo dolgotrajnega zaprtja šol ter odsotnosti resne in premišljene strategije vračanja učencev vanje. Učitelji prejemajo zgolj splošne usmeritve, ki ne odgovarjajo na vrsto konkretnih didaktičnih dilem.« Dodaja, da je imelo ministrstvo za izobraževanje leto dni časa, da bi ustanovilo ekspertne skupine, prilagodilo formalne podlage za ocenjevanje, pripravilo strategijo vračanja in kompenzacijske ukrepe za blaženje negativnih učinkov zaprtja šol in pouka na daljavo.



Strinja se s starši, da je znanje ključno vprašanje, pri krčenju učnih načrtov predlaga previdnost: »Ne smemo privoliti v to, da bomo bodoče generacije učencev prikrajšali za kakovostno splošno in poklicno izobrazbo samo zato, da bomo navidez rešili zagato, v kateri smo se znašli in je delno posledica objektivnih zdravstvenih razmer, v pomembnem delu pa tudi neustreznega odzivanja šolske politike nanje. Prvi impulz ne sme biti, kako bomo še bolj znižali izobrazbena pričakovanja do učencev, ampak kako bomo kakovost znanja in izobrazbe za te prikrajšane generacije ohranili.«
 

Ključna preverjanja

Z zavoda za šolstvo odgovarjajo, da se vseh težav zavedajo, učiteljem pa svetujejo, da »ocenjujejo le usvojene cilje in standarde znanja, kar ugotovimo s sprotnim preverjanjem znanja. Potrebno je tudi sprotno beleženje ciljev, ki bodo v tem šolskem letu obravnavani manj poglobljeno ali ostali nerealizirani.«



Štefanc težav v tem ne vidi, saj učni načrt tudi določa cilje na ravni triletja in ne posameznega leta. Dodaja pa, da čeprav ravnatelji ne vidijo smisla v nacionalnih preverjanjih znanja, so prav ti letos ključni za dobre ukrepe: »Pred nekaj dnevi je izšel odmeven znanstveni članek o tem, da so na Nizozemskem izmerili, kako malo so učenci napredovali v času zaprtja šol in kako je to prizadelo predvsem otroke iz manj spodbudnih okolij. To so lahko ugotovili, ker izvajajo zunanja preverjanja dvakrat na leto in so tako lahko dovolj natančno ugotovili razliko med stanjem pred in po zaprtju šol. V Sloveniji pa opravljamo mnenjske raziskave, kjer učitelje in učence silimo, da 'čez palec' subjektivno ocenjujejo, kako je pouk na daljavo vplival na izobraževanje, učenje in znanje.«