Domače goste je težje prepričati, da je dolina varna

Avgust je tradicionalno mesec za obisk gora, a kot opažajo oskrbniki koč v Zgornji Savinjski dolini, je domače goste in planince prestrašilo medijsko poročanje o poplavah. Pred vrhuncem sezone upajo, da bodo zlasti domači gostje ugotovili, da planin ni odneslo. Treba je sicer pogledati, ali so planinske poti odprte, do marsikatere koče in drugih ponudnikov pa je mogoče tudi
z avtomobilom.

Hotel Plesnik v Logarski dolini je v tej sezoni do včeraj imel višjo zasedenost kot v istem obdobju lani. Direktorica Urška Kolar je odgovorila, da je avgust tradicionalno najbolj obiskan mesec, priljubljena je tudi jesen. V Hotelu Plesnik imajo sicer veliko več tujih kot domačih gostov. »Med januarjem in avgustom lani je bilo slovenskih gostov 28 odstotkov, v istem obdobju letos je razmerje 22 odstotkov slovenskih in 78 odstotkov tujih gostov. Na prihod dnevnih gostov zagotovo pozitivno vpliva naša nadgrajena dnevna ponudba kosil in prigrizkov.«

Čudovita Logarska dolina kliče sama po sebi. To je pogled iz hotela Plesnik, kjer imajo večinoma tuje goste in večji obisk kot v istem obdobju lani. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Kolarjeva ugotavlja, da gostje omenjajo število semaforjev na cestah do Logarske doline. Teh je zaradi obnove ceste po poplavi veliko. Kolarjeva dodaja, da med domačimi obiskovalci zaznavajo nekaj zadržkov pred ujmami, med tujimi gosti je tega manj. »Imamo tudi veliko stalnih gostov. Smo tudi priljubljena destinacija za poroke, jeseni pa se med domačimi gosti vračajo poslovni gostje na seminarje, poslovna srečanja in ajurvedske tretmaje,« pravi. Poudarila je, da so lani izgubili nekaj rezervacij, saj je tranzit kar nekaj časa potekal čez Pavličevo sedlo, zaradi letošnjih plazov pri slapu Rinka pa odpovedi ni bilo.

Dovolj panike

Tisti, ki so bolj odvisni od domačih gostov in planincev, imajo več težav. V domu planincev v Logarski dolini, do koder se lahko pripeljete z avtomobilom ali pridete peš po dolini, imajo za polovico manj obiska kot v prejšnjih letih. »Precej manj gostov je, zlasti Slovencev. Mediji preveč dramatizirajo, čeprav je vse tako, kot je bilo. Vsepovsod se da priti,« razlaga Adam Robnik, sin oskrbnika doma. Pravi, da s tujci ni težav: »Večinoma sploh ne vedo, da je bilo kaj narobe. Ostali pa sprašujejo, ali je mogoče priti do slapa. Seveda je mogoče. Saj ni cele Logarske doline poplavilo, pesek pa vozijo.«

Posledic lanske ujme še niso odstranili, pa že spet nov plaz

Tovornjaki bodo še kar nekaj časa odvažali material izpod Rinke, kjer sta se v zadnjih tednih sprožila dva plaza. Cesta je zato, da ne motijo del, v zadnjem delu Logarske doline zaprta, do bara pod slapom je treba nekaj minut peš, še lepši je sprehod po celi dolini. Zala Zamernik počitniško dela v domu planincev in tudi v baru pod slapom: »Že drugi dan po plazu smo odprli. Sčistili smo, kar je bilo treba, vse je mogoče dobiti tako kot prej, torej tudi pijačo in spominke.« Pravi, da so za dom planincev, kjer so ob našem obisku malicali delavci, ki čistijo nanose plazu, ključni planinci: »Tu je izhodišče. Zdaj ko so planinske poti zasute, je opaziti, da jih ni. Planinci so tudi ob lepih koncih tedna običajno glavni.« Adam Robnik doda: »Prevelik strah je med domačimi gosti, in to se zelo pozna. Upamo in pričakujemo, da bo 15. avgust dober, nekaj skupin že imamo.«

V tem koncu je zdaj nekaj planinskih poti zaprtih, tudi denimo na Okrešelj in naprej na Kamniško sedlo. Predsednik Planinskega društva Celje – Matica Brane Povše je dejal, da naj bi jih uredili še ta teden. Pravi, da je za planine avgust najprimernejši, zato verjame, da bo obisk gora v tem mesecu večji.

Koča na Loki pod Raduho je izhodišče za številne druge vrhove in planinske poti. Do nje vodi urejena cesta, odvisna pa je večinoma od domačih gostov in planincev. Eden od vrhuncev sezone je 15. avgust, ko bodo imeli mašo s patrom Karlom Gržanom, sledila bo veselica. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Za praznik v hribe

Čeprav mnogi ob omembi Strug v občini Luče pomislijo na plaz in na grozo, se prav iz tega zaselka pri označbi za Snežno jamo vzpne cesta do Koče na Loki – okoli 16 kilometrov vožnje, od tega je devet kilometrov makadama. Cesto je lani zasulo in poškodovalo, a so jo vzpostavili že kmalu po poplavi, od parkirišča do koče okoli deset minut hoje. Mojca Kramar Kokalj je z možem Mirkom na koči že devet let oskrbnica in je hvaležna občini Luče, da je hitro vzpostavila povezavo. Kljub dobri cesti pa pravi, da tako slabo, kot je letos, če izvzamemo lansko leto, še ni bilo: »V javnosti in medijih je prevelika drama in ljudje se bojijo. Vsak dan dvignem deset telefonov, saj me ljudje sprašujejo, ali je mogoče priti do nas, ali je varno. Ljudje so prestrašeni, ker se preveč medijsko poudarja iste zadeve.«

Da se je marsikaj spremenilo, je ugotovila že lani jeseni, ko se gostje kljub vzpostavljeni cesti niso vrnili: »Običajno smo imeli silvestrovanje že septembra zasedeno. Lani pa niti tretjine nismo zapolnili. Ko smo se pogovarjali z drugimi ponudniki v dolini, smo ugotovili, da je bilo povsod prazno. V primerjavi s prejšnjimi leti imamo 50 odstotkov manj ljudi, odvisni smo od domačih gostov.« Ob našem obisku je sicer gostila Madžara, ki sta na slovenski planinski poti, začela sta v Mariboru, četrto noč bosta preživela na Loki. Velika večina gostov se sicer sem pripelje z avtomobilom, koča je izhodišče za osvajanje drugih vrhov, največkrat Raduhe. Do koče je seveda mogoče tudi v celoti peš, pot iz Strug je še zaprta, a so še druge, tudi iz Luč.

Pogled s ceste, ki vodi proti Koči na Loki. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Ta konec tedna pričakuje tudi tekače. »Trail K24 gre mimo nas. V petek zvečer je start na Koroškem, tu smo celo noč dežurni, da jih pričakamo, navijamo, pripravimo hrano.« A vrhunec sezone je 15. avgust, ko imajo pri kapeli pri koči opoldne sveto mašo, ki jo daruje pater Karel Gržan. Lani so jo odnesle poplave, letos si želi, da bi bilo tako kot včasih, ko so pripravili tudi 800 porcij divjačinskega golaža, gobove juhe z ajdovimi žganci, odojka in zeljne solate s krompirjem ter borovničevih štrukljev, ki so zaščitni znak koče. Oskrbnica Mojca si želi le, da bi se planinci vrnili: »Naj ne bodo taki, kot sem bila jaz, ko po potresu dolgo nisem šla v Bovec. Nič ni v naši dolini narobe. Moramo pa živeti.«