Posledic lanske ujme še niso odstranili, pa že spet nov plaz

Savinja, ki je pred skoraj natanko letom dni razdejala dolino, je v občini Solčava odnesla štiri mostove, zelo veliko škode so naredili njeni zdaj majhni pritoki, takrat pa podivjani hudourniki. Prejšnji teden, to je manj kot leto dni pozneje, je plaz zasul še cesto proti slapu Rinka na koncu Logarske doline. Čeprav je ta že očiščena, ostaja med tednom zaprta, da delavci lahko nemoteno delajo in tovornjaki odvažajo na tone novega materiala.

Običajna pot do slapa Rinka je zaradi plazu, ki se je sprožil prejšnji teden, zaprta. Urejena je pešpot v neposredni bližini. FOTO: Špela Kuralt

Prihod v Logarsko dolino je tak kot v najbolj znani reklami. Ko pa se odpelješ ali še bolje – sprehodiš – naprej, se vsakih nekaj metrov umikaš tovornjakom. Enkrat polnim skal, kamenja in peska, drugič praznim, ki se vračajo po še. Bagri delajo nenehno, tako da pravega miru na poti do slapa Rinka ni.

Druga pot je posebej označena, saj običajna ni prehodna. FOTO: Špela Kuralt

Cesto je prejšnji teden poškodovalo neurje, plaz pa zasul pot do slapa, ki pelje naprej na Okrešelj. Te poti ureja Planinsko društvo Celje–Matica. Predsednik Brane Povše je dejal, da se je plaz sprožil po hudem nalivu, ki je trajal kar eno uro: »Sprožili so se pravzaprav trije plazovi kamenja, pomešanega z vodo. Eden je prišel čez slap Rinka, potem pa še po dveh žlebovih – eden izpod Brane in drugi s Turske gore. Brv pod slapom je prestavilo, prestavilo oziroma odneslo je tudi brv nad slapom.« Že naslednji dan je na delo odšlo 30 planincev. Ob začetku vzpona do slapu Rinka običajna pot še ni odprta, označili so drugo v neposredni bližini.

Brv, ki vodi na pot proti Okrešlju, je plaz prejšnji teden prestavil, pot na Okrešelj pa so v dveh dneh spet odprli. FOTO: Špela Kuralt

Pot do Okrešlja je prehodna že od nedelje, je povedal Povše in dodal, da bodo markacisti danes urejali še pot od Okrešlja do Kamniškega sedla, ki je še zaprta. PD Celje-Matica ima tu zelo veliko dela, prav ta teden so nameravali v Frischaufovem domu na Okrešlju, ki ga postavljajo na novo, potem ko je prejšnji pogorel, urediti strojne inštalacije. Ker je plaz potrgal vse kable in cevi, so ostali brez elektrike in vode.

Prav to je turistom poskušala razložiti najemnica Orlovega gnezda Martina Logar, ko so si zaželeli sladoled – da ga ni, ker se je pač stopil. Pravi, da prihajajo večinoma tujci in marsikdo sploh ne ve, da se je karkoli zgodilo. Lani ali letos. Kljub vsemu meni, da je bilo prejšnji teden s plazom veliko sreče: »Zgodilo se je ponoči. Če bi se podnevi, bi bile po mojem mnenju tudi smrtne žrtve. Dol je prihrumelo zelo hitro in temu ne bi ušli.« Logarjeva upa, da je bilo do zdaj dovolj naravnih nesreč: »Lani, ko smo prevzeli Orlovo gnezdo, smo imeli poplave, letos plaz.«

Pridne roke

Solčavska županja Katarina Prelesnik je dejala, da so domačini tako kot lani takoj poprijeli za delo, poklicala je tudi študente iz študentske delovne brigade, ki je delala na Ljubnem: »Že v soboto so očistili lokal pod slapom, da je v nedeljo že lahko bil odprt.« A cesta bo od Logarskega kota ob delavnikih do nadaljnjega zaprta, razlaga Prelesnikova: »Preveč je tovornjakov, cesta pa je preozka. Gotovo bo zaprto mesec ali dva. In spet na vrhuncu sezone! Zaprt je le ta zadnji del, a vozil je veliko, zato je za vse, ki gredo le do slapa, najbolje, da se kar sprehodijo po dolini. Sedem kilometrov je, a pot je res lepa.«

Gradbena dela marsikaterega turista zmotijo. Razumljivo, pravi Prelesnikova: »To je velik problem predvsem za avtodomarje. Če parkirajo ob strugi, v kateri sta dva bagra, tovornjak pa gre vsakih pet minut mimo tvoje mizice, ni prijetno. Res se zahvaljujem domačinom, da so tako potrpežljivi. Vsi upamo, da bodo vsaj dobro uredili.«

Na koncu doline, kjer se začne vzpon proti slapu Rinka, je materiala še zelo veliko. Bagri nenehno delajo, tovornjaki ves čas vozijo. FOTO: Špela Kuralt

Prav to jo najbolj skrbi. Veliko materiala so iz strug že odpeljali, a marsikdaj povsem nenadzorovano: »Vodotokov ne moremo vzdrževati enkrat na trideset let. To je treba delati redno. Zdaj smo pa vse sčistili, brežine so gole, nezaraščene, voda hitreje teče in pri vsakem novem neurju nastaja nova škoda. Kjer lani ni bilo hudo, se pa kar pozablja, kot je, recimo, Logarska dolina v zgornjem delu. Čeprav je res, da si nihče ni mogel misliti, da se bo sprožil takšen plaz, kot se je.«

Prihodnost

Tudi posledic lanske ujme še zdaleč niso odpravili. Savinja je odnesla štiri mostove, do zdaj so dobili dva montažna. »Tretjega gradijo, četrtega pa še projektiramo. Imamo težavo z umestitvijo v prostor glede na nove izračune pretočnosti,« pove županja. Vse domačije imajo dostop, dve sicer še vedno začasnega po gozdni cesti, kjer je dobro imeti avtomobil s pogonom na vsa štiri kolesa, se nasmehne Prelesnikova in razloži: »V preteklosti je imela vsaka hiša svojo brv čez Savinjo. Te so pozneje razširili za osebna vozila in tovornjake, da so lahko gospodarili z gozdom. Razmišljali smo, da bi združili dostop za dve kmetiji in naredili skupni most, a ne moremo narediti povezovalne ceste, ker je plazovito.«

Družina Metke Brišnik in Raula Edgarda Esquivela je edina, ki je v Solčavi predvidena za selitev. Hišo, ki jo je zasul plaz ob hudourniku, sta za silo usposobila in v njej še vedno pripravljata mehiško hrano. Vztrajata, da bosta v Solčavi ostala. FOTO: Špela Kuralt

V Solčavi je na seznamu za odstranitev le ena hiša. V njej je živela družina Metke Brišnik in Raula Edgarda Esquivela, ki je tam le pet tednov pred ujmo odprla tudi mehiško restavracijo. Del hiše je plaz ob hudourniku odnesel. Družina se je v Solčavo preselila jeseni 2022 in kljub katastrofi nameravajo tu ostati.

Hišo, ki je v Solčavi edina predvidena za odstranitev, je lani zasul plaz ob hudourniku, ki je danes zgolj majhen potoček. FOTO: Špela Kuralt

Od aprila živijo v bližnji hiški, ki so jo za pet let dobili v brezplačni najem, morajo pa jo še urediti. V hiši, ki je predvidena za odstranitev, še vedno pripravljajo mehiško hrano za s sabo. Metka odgovarja, kako naprej: »Proces odstranitve objektov je, hvala bogu, počasen. Ko se bodo z lastnikom, mi smo bili najemniki, dogovorili, bomo imeli še šest mesecev časa, da mirno prestavimo dejavnost kam drugam. Morda se bo mogoče dogovoriti, da bi tu obdržali dejavnost, ker so tudi druge dejavnosti ostale. Živeti si pa tu ne upamo.« Čeprav so doživeli resnično grozo, Metka ostaja nasmejana: »V desetih letih ne bi spoznali toliko Solčavanov, kot smo jih lani. In tudi Solčavani so spoznali nas.«