V nadaljevanju preberite:

V občutno počasnejšem avtu, mimo katerega sem vozil, je sedela gospa poznih srednjih let (upam, da ne bo kakšne zamere, ker sem srednja leta razdelil na zgodnja in pozna; mi književniki že vemo, kako je biti srednje star vse do konca svojih dni, zato si bom to drznil) in brala knjigo, ki si jo je položila na volan. Ja, prav ste prebrali! Med vožnjo po avtocesti je mirno brala knjigo. In to pri na stežaj odprtem oknu.

Tako na hitro mi je dajala videz osebe, ki ne bere pogrošno literaturo. Očitno je šlo za resno branje, ki ni moglo počakati. Tako razkuštrana mi je delovala kot kakšna razočarana gospodinja, ki je šla po svoje, ker so ji pri projektu Z vetrom v laseh ponudili premalo svobode. Njen uspeh je bil, da je brala knjigo med vožnjo po avtocesti, moj uspeh bi bil, če bi bil avtor te knjige. Knjiga, ki jo nekdo bere med vožnjo po eni najbolj prometnih avtocest v državi, mora biti res nekaj posebnega.