Dobili veliko, a izgubili tisto, česar niso pričakovali

Navdušenje, s katerim so v Sloveniji in še devetih drugih državah 1. maja 2004 proslavili največjo širitev Evropske unije v njeni zgodovini, ni uspelo preprečiti preizkušenj, zamujenih priložnosti ter napak, ki jih je ta mejnik prinesel v naslednjih dvajset letih. Od novih držav članic se je pričakovalo veliko, s sedanje perspektive v določenih pogledih preveč. Kljub gospodarskemu napredku so po vstopu potrdile, da evropska integracija ni enosmeren proces, kaj šele jamstvo pred zdrsom demokratičnih norm, ter se znašle pred izzivi, na katere še vedno iščejo prave odgovore.

Na Poljskem je konec lanskega leta zavel svež veter. Opozicija je oblast prevzela polna načrtov, kako bo obnovila pravno državo, ponovno vzpostavila demokratične standarde in popravila negativen vtis, ki ga je pustila osemletna vladavina konservativca Jarosława Kaczyńskega​ ter njegove stranke Zakon in pravičnost (PiS).

Zaradi nedemokratičnih potez nekdanje vlade je Poljska velik del svojega članstva v EU veljala za nekakšno odpadnico znotraj sedemindvajseterice, a ji je Bruselj – presenetljivo – precej popuščal. Poleg sodne veje oblasti, skupnosti LGBT+ in žensk, ki jim je skoraj povsem onemogočila dostop do splava, si je stranka PiS za svojo tarčo izbrala tudi javno televizijo TVP.

Ena prvih potez Donalda Tuska po zmagi na volitvah je bila razglasitev bankrota nacionalne medijske hiše, kar mu je omogočilo, da razreši direktorja. Da je TVP v zadnjih letih postala propagandni stroj stranke PiS, so potrdili številni sogovorniki, med njimi tudi novinar Gazete Wyborcze Piotr Stasiński: »Absolutno ni šlo za podajanje informacij, pač pa prepričevanje ljudi, kako vlada dela dobro, ter napadanje nekdanje opozicije. Tusku danes večina pravnikov, ki jih poznam, priznava, da se je čiščenja javne radiotelevizije lotil na pravi način.«

Vlada je odpustila direktorje in upravne odbore televizije, radia in tiskovne agencije, ki so v času vladavine PiS veljali za njej naklonjene. TVP so nato likvidirali, kot bi šlo za gospodarsko družbo, saj Tusku zaradi pravice poljskega predsednika Andrzeja Dude do blokiranja nove zakonodaje drugega niti ni preostalo.

Nacionalnega medija niso mogli kar ugasniti in postaviti na novo v skladu s pravilnikom. V nacionalnem svetu za radiodifuzijo namreč še vedno sedijo skoraj izključno podporniki stranke PiS. Eni najboljših neodvisnih televizij v lasti Warner Bros.

Discovery so pred dnevi tako izrekli 126.000 evrov kazni zaradi predvajanja dokumentarnega filma o zlorabah v Katoliški cerkvi, za katere je vedel in jih pomagal prikrivati tudi nekdanji papež Janez Pavel II., Poljak, na katerega so v močno katoliški državi zelo ponosni. Po predvajanju filma so se na nacionalni svet za radiodifuzijo usule pritožbe gledalcev, ki so se – po 18. členu zakona o radiodifuziji – »čutili prizadete«.

Tadeusz Kowalski, edini od petih članov sveta, ki ga nista nastavila PiS oziroma predsednik Duda, je za Delo dejal, da je zadnji dve leti skupaj z drugimi medijskimi strokovnjaki pripravljal obsežno reformo javnih medijev, katere pomembni segment je tudi finančni steber, »saj je PiS sistem financiranja javne medijske hiše povsem izpridila«. Od 14 milijonov gospodinjstev s priključkom jih plačuje licenčnino zgolj en milijon, zato je finančni sistem v kolapsu, je poudaril Kowalski, rekoč, da bo pomanjkanje denarja prej ali slej neizpodbitno poseglo tudi v avtonomijo novinarstva.

Edina pot je poljska ustava

Nekateri so prepričani, da Donald Tusk korenito spreminja način delovanja javne medijske hiše in da se je reform tudi sam lotil na nedemokratični način, medtem ko mu tudi ultra konservativna opozicija že očita »diktaturo«. Je »čiščenje« sodišč in nacionalnega medija sploh mogoče brez tveganja, da bi zdrsnil v politično kadrovanje? »Verjetno lahko naredijo kar nekaj napak, ampak menim, da gre vseeno za dober proces. Ni preprosto spremeniti nedemokratični sistem v demokratičnega. Samo v demokraciji sodišča in mediji lahko delujejo,« je jasen Piotr Stasiński.

»PiS je bila protidemokratska stranka in še vedno je. Konservativni so, prokatoliški, populistični in nikamor ne bodo odšli, vedno so tu. Zato je treba biti previden in pameten, ko premaguješ težave. Vlada se mora opreti na poljsko ustavo in na nič drugega, ker je zakonodaja, ki jo je za seboj pustila prejšnja vlada, popolnoma neustavna in protidemokratična.« Njegova novinarska kolegica Aleksandra Sobczak, namestnica glavnega urednika Gazete Wyborcze, je poudarila, da je bilo na nekaj področjih – izpostavila je prav TVP – težko hitro in transparentno urediti stvari: »Nacionalno medijsko hišo je bilo treba očistiti hitro. Naredili so nekaj korakov, ki so bili po mojem mnenju nujni, da so se znebili propagandnega poročanja. Nekaj odvetnikov je sicer prepričanih, da so bile poteze vlade z zakonskega vidika sporne.«

Če se je TVP dokaj lahko iztrgala iz primeža PiS in se reformirala, bo s sodišči šlo precej težje. V državi deluje približno deset tisoč sodnikov. Ocenjuje se, da je Kaczyński med letoma 2018 in 2023 imenoval približno tri tisoč sodnikov. Kako jih odpustiti, ne da bi tvegali popoln razpad sistema in – spet – zdrsnili v avtokracijo? Soglasja med pravniki za zdaj še ni, vsi tudi niso optimistični, da Poljska lahko obnovi neodvisno sodstvo in demokratično delujoče institucije. »Tretjino vseh sodnikov je nastavila PiS in počnejo vse mogoče, da bi sabotirali sistem. Člani sodnega sveta so bili imenovani še pod prejšnjo vlado. Če bi jih želeli nadomestiti z drugimi, potrebujemo spremembo zakonodaje, na kar pa bi predsednik Duda vložil veto. Pred to vlado je zato zelo veliko ovir,« je dejal Piotr Stasiński.

Pravna država je nujna za delovanje gospodarstva. Domači in tuji vlagatelji potrebujejo predvidljive in delujoče zakone. Ker prejšnji vladi niso več zaupali, so se vlaganja ustavila. »Poljska je imela pred dvema letoma 18-odstotno inflacijo – dva dejavnika od treh sta bila pandemija covida-19 in vojna v Ukrajini. Tretji vzrok za tako visoko inflacijo je bilo helikoptersko prenašanje denarja iz javne blagajne v stabilizacijo volilnega telesa, kar si je na veliko privoščila nekdanja vlada,« je pojasnil Stasiński. Inflacija se je sicer nekoliko znižala, a Poljski zdaj povzroča skrbi velik zunanji dolg. Predsedniku Andrzeju Dudi se bo mandat iztekel prihodnje leto, ponovno ne bo mogel kandidirati, kot vse kaže, bo šele takrat nastopila ura resnice tudi za Tuska in njegov načrt (demokratičnega) reformiranja države.

Razvoj, kakršnega si niso mogli predstavljati

Pri izneverjenju temeljnim vrednotam EU se je Poljska v zadnjih dvajsetih letih lahko zgledovala po Madžarski, kjer je premier Viktor Orbán vzpostavil prototip iliberalnega režima. V madžarskem univerzitetnem mestu Pécs, turističnem Siofoku in prestolnici Budimpešti se o zdrsu demokratičnih standardov, ugrabitvi medijev in padcu ravni javne razprave govori bolj potiho in zadržano. Smo pa zato naleteli na ljudi, ki se strinjajo, da jim je članstvo v EU pomagalo do razvoja, kakršnega si pred več kot 20 leti niso mogli predstavljati.

Zgodovinar dr. Árpád Hornjak, sicer predstojnik oddelka za novejšo zgodovino na fakulteti za humanistične in družbene študije na univerzi Pécs, je pripadnik madžarske manjšine, ki je iz srbske Vojvodine na Madžarsko prišel na študij na začetku 90. let, ko je takratno Jugoslavijo zajela vojna. Država, ki ga je sprejela odprtih rok in ga rešila pred eno od krvavih vojn na Balkanu, je po njegovem prepričanju s članstvom v EU zelo veliko pridobila.

Ne le na najočitnejšem gospodarskem in infrastrukturnem področju, močno so se izboljšale tudi razmere za pripadnike madžarske manjšine v sosednjih državah. »Bolj kot sami evropski standardi na področju manjšin so na kakovost življenja manjšin vplivale odprte meje. Zdaj je predvsem za pripadnike naše manjšine iz Romunije, Hrvaške in Slovenije obiskovanje rojakov in sorodnikov ter vzdrževanje tesnih vezi precej lažje kot v časih pred vstopom v EU,« je povedal Hornjak.

In vendar so odprte meje nekaj, čemur je Orbánova vlada še posebno v zadnjem desetletju ostro nasprotovala. Podoba Madžarske kot za tujce zaprte države, ki jo je v preostalih članicah Unije okrepila madžarska politika do migracij in ograja na meji s Srbijo, je po ​Hornjakovem mnenju sicer zelo poenostavljena. »Ob tako nastežaj odprtih vratih tujim študentom, tuji delovni sili in ne nazadnje tujim naložbam z vsega sveta težko rečete, da je Madžarska zaprta za tujce,« je pojasnil.

»Sklepati, da je žična ograja na meji s Srbijo kakorkoli poslabšala naš odnos do tujcev, bi bilo zgrešeno. Vrata za tujce so odprta, kot tudi sami lahko vidite na vsakem koraku. Obenem pa je prav, da vemo, kdo vstopa v državo,« je povedal Hornjak, ki tako kot večina Madžarov podpira prizadevanja za bolj trdno nadzorovane meje, s katerimi vlada že več let uspešno preusmerja pozornost od svojih težav z brzdanjem inflacije, zunanjega dolga in korupcije.

Migracije, namenjene ustrahovanju ljudi

Nestrinjanje madžarske vlade s številnimi politikami EU, od pretirane regulacije do pristopa k migracijam, po oceni Zsuzsane Vegh, madžarske politične analitičarke v ameriškem Marshallovem skladu, ustvarjajo zmoten vtis, da so Madžari nekakšni uporniki znotraj Unije. »Delno upravičeni očitki o pretirani reguliranosti, ki jih pogosto slišimo, večine Madžarov sploh ne zadevajo. Podobno kot tudi migracije Madžarov ne ogrožajo, je pa oblast uspešno zlorabila in instrumentalizirala migracije za ustrahovanje ljudi,« je povedala sogovornica.

Analitičarka pri najboljši volji ne najde negativnih plati članstva v Evropski uniji. »Madžarska sodi med največje prejemnice sredstev iz evropskih kohezijskih skladov, ki so nesporno zelo veliko pripomogla k razvoju naše države. Čeprav na številnih področjih še zaostajamo za povprečjem Evropske unije, se nam je življenjski standard močno izboljšal in zdaj živimo precej bolje kot pred dvema desetletjema,« je poudarila.

Poleg boljšega življenjskega standarda Madžari napredek opazijo tudi pri drastičnem izboljšanju kakovosti infrastrukture, saj je bil velik del evropskih sredstev usmerjen v gradnjo novih in izboljšanje starih prometnih povezav. Poleg ekonomskih prednosti pa navadni državljani na Madžarskem cenijo tudi dejstvo, da kot člani EU lahko uživajo v štirih temeljnih svoboščinah, prostem pretoku blaga, kapitala, storitev in ljudi. Svoboščine, ki si jih starejši Madžari, ki so še doživeli življenje na vzhodni strani železne zavese, niti zamisliti niso mogli, so zdaj nekaj povsem samoumevnega, zato ni čudno, da je podpora članstvu v EU v tej državi tako močna in presega 70 odstotkov v vseh merjenjih javnega mnenja.

Ker večino časa preživi v Nemčiji, kjer je zaposlena, Zsuzsana Vegh doma poleg siceršnjega gospodarskega napredka opaža, kako demokracija drsi nazaj, kako hitro se slabša kakovost javne razprave in kako se slabša položaj javnih medijev v državi. »Če primerjam javni diskurz v Nemčiji in pri nas doma, je zelo očitno, kako nam primanjkuje poglobljene in civilizirane javne razprave, mediji, ki bi morali biti javni, pa to že nekaj časa niso več. To je gotovo nekaj, česar pred 20 leti ob vstopu Madžarske v Evropsko unijo nihče ni pričakoval,« je poudarila.

Vstop je novim članicam dal razvojni zagon

Po vstopu v EU so manj razvite države večinoma rasle hitreje. Tako je Češka po razvitosti že dohitela Slovenijo, druge države pa so do Slovenije zmanjšale zaostanek. Naša država je ob vstopu v EU leta 2004 dosegala 88 odstotkov povprečne razvitosti EU, merjene z bruto domačim proizvodom (BDP) na prebivalca, in je v prihodnjih dveh desetletjih napredovala za tri odstotne točke. Za Ciprom je to najmanj med novimi članicami. Za primerjavo: višegrajska četverica je od leta 2004 do leta 2023 napredovala v povprečju za 17, baltska trojica pa celo za 29 odstotnih točk.

Slovaška je tako v tem času zrasla z 59-odstotne povprečne razvitosti EU na 73-odstotno. Kako jim je to uspelo? Pred vstopom v EU je bila na Slovaškem 20-odstotna brezposelnost, kar je bila druga najvišja – v nekaterih mesecih celo najvišja – brezposelnost v celotni Evropi.

Zato so nekaj morali narediti, se spominja državni sekretar na slovaškem ministrstvu za zunanje zadeve Rastislav Chovanec: »Gospodarske reforme, ki jih je predstavila vlada, so bile uspešne. Osredotočili smo se na tuje neposredne investicije. Med letoma 2003 in 2006 je na Slovaško prišlo veliko tujih investitorjev, mnogi med njimi so bili iz avtomobilske industrije. To je dalo našemu gospodarstvu ponoven zagon. K temu je veliko pripomoglo naše članstvo v Evropski uniji, saj smo postali zaupanja vreden partner za tuja podjetja. S sprejetjem zakonov za enotni trg je bilo za tuja podjetja lažje poslovati na Slovaškem. S tem je brezposelnost padala, produktivnost je rasla, kar je pomagalo k rasti BDP. K temu so pripomogla tudi evropska sredstva ter vstop v območje z evrom. Evrsko valuto smo prevzeli kot edina država Višegrajske skupine, s katero tekmujemo za tuje investitorje. Vse to je pomagalo, da smo se približali najrazvitejšim.«

Slovaška se je odprla tujim investitorjem, predvsem iz avtomobilske industrije. Ta panoga je postala najpomembnejša v slovaškem gospodarstvu, zato v tej državi izdelajo največ avtomobilov na prebivalca na svetu. Svoje tovarne na Slovaškem imajo Volkswagen, Stellantis, Kia, Jaguar Land Rover, v Košice pa prihaja zdaj še Volvo.

»Velik zagon za tuje naložbe na Slovaškem je bil vstop v EU, ko smo postali del velikega trga. To je pomembno za privabljanje vlagateljev s tretjih trgov in tudi iz EU. K pospešitvi privabljanja tujih neposrednih investicij je pripomogel tudi vstop v območje z evrom. Smo ena redkih držav v srednji in vzhodni Evropi z evrom. To je še posebno pomembno za stabilnost valutnih tveganj,« je pojasnil Robert Šimončič, direktor slovaške agencije za investicije in zunanjo trgovino Sario. Med prednostmi slovaškega investicijskega okolja je Šimončič poudaril izkušeno delovno silo, visoko produktivnost dela, domače dobavitelje v številnih sektorjih in državne spodbude. Kaj pa nižji davki? »Davčne stopnje so relativno nizke v primerjavi z drugimi državami, kar pa za vlagatelje ni najpomembneje. Ena od spodbud za vlagatelje je možnost večletnih davčnih počitnic,« pojasnjuje sogovornik.

V Sloveniji rast produktivnosti zaostaja za rastjo plač v nasprotju s Slovaško, ki ima po Šimončičevih besedah najvišjo produktivnost dela v srednji in vzhodni Evropi. »Naša strategija je pritegniti naložbe z najvišjo dodano vrednostjo. Imamo usposobljeno delovno silo, ki hitro lahko sprejme nove tehnologije. Zato k nam prihajajo podjetja z višjo dodano vrednostjo v proizvodnji, kar povečuje produktivnost. Tuji investitorji pri nas ne iščejo več poceni delovne sile. Plače rastejo, a dolgoročno gre rast plač z roko v roki z rastjo produktivnosti dela. Podjetja, ki so že na Slovaškem, vlagajo tu, saj vlagajo v nove projekte z novo tehnologijo, ki povečuje produktivnost. Tu, na primer, ustanavljajo oddelke za raziskave in razvoj ter tehnološke centre. Investitorji z visoko dodano vrednostjo prihajajo na Slovaško in se tu širijo.«

Višje plače, a še vedno nižje kot drugod

Višja dodana vrednost omogoča tudi izplačila višjih plač, ki pa so na Slovaškem še vedno nižje kot v drugih državah višegrajske četverice in Slovenije. Povprečna bruto plača na Slovaškem znaša 1304 evre, medtem ko na Češkem, ki je bila bogatejši del nekdanje Češkoslovaške, 1670 evrov. Za primerjavo; povprečna bruto plača v Sloveniji je 2318 evrov.

Drugi izziv za Slovaško je neenakomeren regionalni razvoj. Čeprav se celotna država spopada s pomanjkanjem delovne sile, imajo še vedno manj razvita okrožja z višjo stopnjo brezposelnosti. Ljudje s teh območij namreč ne želijo migrirati v okrožja, kjer je na voljo več služb, pa tudi znanje in veščine teh brezposelnih ljudi ne ustrezajo potrebam zaposlovalcev, je pojasnil Chovanec. Po drugi strani je bilo v zadnjih 20 letih zgrajenih veliko cest in avtocest, ki zmanjšujejo razlike med regijami. Zaradi boljše infrastrukture so tudi v manj razvita okrožja prišla nova podjetja. V letu 2004 so imeli 20-odstotno brezposelnost po vsej državi, zdaj ni niti enega okrožja z več kot 15-odstotno brezposelnostjo, je dodal.

Slovaško torej čaka še kar nekaj korakov pri dohitevanju evropske razvitosti. Po mnenju državnega sekretarja na zunanjem ministrstvu je ključ do tega tako v privabljanju tujih inovativnih podjetij kot v rasti domačega gospodarstva: »Struktura našega gospodarstva je močno odvisna od tujih investitorjev, kar je bilo dobro, zdaj pa potrebujemo še drugi steber in to so slovaška podjetja. Ta rastejo precej hitro. Tudi v interesu našega ministrstva je, da je vse več slovaških podjetij vključenih v globalno trgovino, da so prisotni na tujih trgih, s čimer bodo stabilnejša. Tak trend želimo obdržati,« meni Chovanec, ki je pojasnil, da je bil vstop v EU najpomembnejša stvar za njihovo državo v zadnjih 30 letih po delitvi Češkoslovaške na dve državi.

Evroskepticizem zavira uvedbo evra

Češka, industrijsko razvitejši del nekdanje skupne države, je tako v EU vstopila bolj razvita kot Slovaška in je v 20 letih po razvitosti ulovila tudi Slovenijo. Obe državi sta pri 91 odstotkih povprečne razvitosti EU. Ima pa tudi Češka težave z neenakomernim regionalnim razvojem, saj so razlike med regijami od leta 2004 vse večje.

Tako kot velja za Slovenijo in Slovaško je tudi Češka zelo izvozno gospodarstvo, ki ima prednosti od enotnega trga. »Delujoč enotni trg je Češko republiko precej bolj kot evropska sredstva potiskal naprej,« je komentiral nekdanji namestnik češkega finančnega ministra in državni sekretar za evropske zadeve v kabinetu predsednika vlade Tomáš Prouza: »Druga stvar, ki je ljudje ponavadi ne vidijo, a je zame še bolj pomembna, so velike spremembe regulatornega okvira. Modernizirali smo pravni sistem.«

Prouza je ugotovil, da sta Češka in Slovenija vstopili v EU kot najbogatejši od novih članic, a njuna rast po razvitosti je bila precej počasnejša kot pri nekaterih drugih revnejših članicah. »Morda potrebujemo druge prijeme za našo rast kot le kohezijska sredstva. Češkega gospodarstva nam ni uspelo modernizirati. Vedno nas je reševala Nemčija, saj smo dobavitelj njenim podjetjem. Po eni strani je bilo za nas enostavno – ko je rasla Nemčija, smo rasli tudi mi. Vendar je odvisnost od Nemčije tudi naše največje tveganje.« Ker je šlo Češki zelo dobro, je dodal, ni bilo pritiska po potrebnih reformah.

Sogovornik opozarja, da je v češki politiki veliko evroskepticizma ter aktivnega nasprotovanja in kritike, po drugi strani pa je podpora Uniji zelo omejena. To vpliva tudi na javno mnenje. Se je pa po začetku vojne v Ukrajini podpora EU in Natu povečala. »Kar res potrebujemo, je mlajša generacija politikov, ki se bodo jasno izrazili v podporo EU.«

Nastrojenost politikov do EU je po njegovem mnenju tudi razlog, da Češka še zdaj ni sprejela evra, čeprav se s tem po mnenju češkega premiera v času vstopa v EU in kasnejšega komisarja Vladimirja Špidle odpoveduje vplivu v Bruslju.

Evru tako nasprotuje tudi javno mnenje. »Podpora evru je bila nad 50 odstotki zadnjič v letih 2005 ali 2006, vsekakor je od tega že zelo dolgo. Veliko je nasprotnikov evra, ki obožujejo finančno krizo v letih 2009 in 2010. Takrat je veliko politikov govorilo, da bo območje z evrom propadlo in da smo lahko srečni, ker imamo krono,« je pojasnil Prouza. »Drugi vzrok za nesprejetje evra je, da je češka centralna banka umetno krepila menjalni tečaj in zanj jamčila, kar je bilo za izvoznike odlično, saj so bili konkurenčnejši od podjetij iz območja z evrom. A centralna banka je prenehala podpirati češko krono, menjalni tečaj pa se je vrnil na prvotno raven. Tretji in morda najpomembnejši vzrok pa je, da bi politika morala za vstop v območje z evrom sprejeti nepriljubljene reforme, kot so pokojninska in davčna reforma ter reforma socialnih izdatkov, čemur se izogibajo. Z vstopom v monetarno unijo bi namreč najprej morali spremeniti fiskalno pravilo.«

A letos se je vendarle spremenil tudi pogled češke politike do evra. Predsednik države Petr Pavel je namreč na začetku leta pozval vlado h korakom v smeri uvedbe evra. »Všeč mi je izjava predsednika, saj je edini politik, ki je jasno povedal, da Češka sodi v evrsko območje. V zadnjih 15 letih niti en vodilni politik ni imel poguma izreči tega preprostega stavka,« je pojasnil Prouza in to označil za velik napredek. »Predsednik je dal pogum tudi češkim gospodarstvenikom, da bodo o tem lahko glasno govorili. To ne pomeni, da bomo imeli evro jutri, a predsednik Pavel je dal spodbudo.«

Izginjajoča članica poskuša obrniti trend

Na seznamu izzivov, ki jih je v zadnjih dvajsetih letih državam navrgel proces integracije, so poleg nazadovanja demokratičnih standardov in lovljenja povprečja razvitosti tudi izseljevanje ter posledice, ki jih to ima za gospodarski in družbeni razvoj. Latvija, druga največja baltska država, je v tem pogledu plačala visoko ceno. Odkar je vstopila v EU, se je njena demografska slika precej poslabšala. Število prebivalcev se je v zadnjih dveh desetletjih zmanjšalo v skoraj vseh regijah, edina izjema je prestolnica Riga z njenim zaledjem, problematika pa ni nikjer bolj pereča kot v Latgaleju ob meji z Belorusijo in Rusijo.

Najbolj vzhodno latvijsko regijo je sodobnost nekoliko obšla. V nasprotju s primerljivimi evropskimi kraji, vključno z Rigo, so pročelja v regijski prestolnici Daugavpils načeta, gentrifikacija še ni zarezala v njegovo središče, prav tako se zdijo ulice pretežno rusko govorečega mesta prazne. Hladnega februarskega dopoldneva je bilo sicer težko oceniti, ali je to bilo posledica vremenskih okoliščin ali pa je k temu pripomoglo predvsem izseljevanje, ki vse od razglasitve neodvisnosti, tako kot reka Daugava, prebivalce nosi proti Rigi in naprej v svet.

Med letoma 2000 in 2020 se je populacija Latgaleja zmanjšala za tretjino. Med množico ljudi, ki so ga razmere in osebne okoliščine iz Dauvgapilsa vodile na tuje, je bil tudi lokalni podjetnik Vladivlavs Čižiks. Kakor je pripovedoval, eden njegovih prvih spominov na izseljevanje sega v čas ob zaključku srednje šole, v obdobje, ko je Latvija postala del EU. »Veliko ljudi, ki so bili nekoliko starejši od mene, je takoj zapustilo državo, saj tu ni bilo delovnih mest. Lahko bi odšli v Rigo, a veliko jih [rusko govorečih] ni znalo latvijsko, zato jim je bilo lažje oditi v Nemčijo, skandinavske države in Združeno kraljestvo.«

A vstop v Unijo, ki je s seboj prinesel tudi prosti pretok ljudi, ni bil edini demografski pretres, ki je zaznamoval Latvijo. Nov, še obsežnejši val izseljevanja je državo zajel v času gospodarske krize, ko se je rastoči latvijski diaspori pridružil tudi Čižiks. V njegovem primeru je odločitev za selitev prišla naključno, ko je po mesecih dopustovanja v Združenem kraljestvu sklenil, da se tam ustali. Toda njegova izkušnja je prej izjema kot pravilo, za številne Čižikisove rojake, ki so pristali na cesti in niso mogli odplačevati kreditov, je bil odhod na tuje edini izhod.

»V tem obdobju je odšlo od 20.000 do 30.000 ljudi na leto,« je v pogovoru za Delo poudarila strokovnjakinja za demografijo Zane Vārpiņa s stockholmske šole za ekonomijo v Rigi. »Skupaj je državo od vstopa v EU zapustilo približno 450.000 ljudi.« K temu je treba prišteti še množice rusko govorečih ljudi, ki so baltsko državo zapustile v letih po razglasitvi neodvisnosti in sprožile trend, zaradi katerega je Latvija, ki ima zdaj vsega 1,88 milijona prebivalcev, zaostala celo za po površini trikrat manjšo Slovenijo.

Toda negativni selitveni saldo je le del enačbe. Latvija se podobno kot večji del razvitega sveta ukvarja tudi z negativnim naravnim prirastom oziroma nizko rodnostjo, ki se je v kombinaciji z emigracijo izkazala za nerešljiv problem. »Težava je, da je število ljudi, rojenih v devetdesetih letih, za polovico manjše od prejšnjih generacij. Zaradi tega bi tudi v primeru zelo visoke rodnosti težko dosegli veliko število rojstev,« je pojasnila Zane Vārpiņa.

Transferji ne pokrijejo izgub delovne sile

Stanje je skrb vzbujajoče, je razumeti sogovornico, posledice pa so globoke in segajo na različna področja, od zdravstva, sociale, šolstva do ekonomije. Vse prej kot zavidljiva demografska slika, ki se kaže tudi v pomanjkanju delovne sile, predstavlja enega največjih zaviralcev latvijskega gospodarstva. To se je od vstopa v EU močno okrepilo. Pri kazalniku gospodarske razvitosti (BDP v standardih kupne moči) je Latvija leta 2023, denimo, dosegla 71 odstotkov povprečja EU, kar je 24 odstotnih točk več kot leta 2004, podobno velja za materialno blaginjo prebivalcev, zato skoraj ni resnih analiz, ki bi dvomile o koristi latvijskega članstva v sedemindvajseterici. Pa vendar ne gre spregledati, da so od latvijske demografske krize koristi imele predvsem stare članice EU. »Popolnoma drži, da delovna sila iz naših držav odhaja v zahodno Evropo in da imajo tamkajšnja gospodarstva korist od tega,« je za Delo izpostavil Pēteris Vilks iz državne kancelarije. »Seveda država po drugi strani prejme transferje, vendar ti ne pokrijejo izgube, ki jo je povzročila emigracija.«

V zadnjem desetletju je reševanje demografske slike postalo ena od prioritet latvijske politike, a vprašanje je, kot je poudaril Vilks, kaj ta sploh lahko naredi. Poleg iniciativ za spodbujanje rodnosti, ki so dale mešane rezultate, oblast poskuša na različne načine prepričati izseljene Latvijce, da se vrnejo v domovino. V okviru teh programov se v državo na leto priseli več tisoč ljudi oziroma družin. »To je počasen proces,« je poudaril sogovornik, a zaradi vrnitev in beguncev iz Ukrajine država v zadnjem obdobju ni zaznala upada prebivalstva zaradi migracij.

Več sto ljudi se je vrnilo tudi v Latgale, k čemur je pripomogel tudi izbruh svetovne zdravstvene krize. »Pandemija covida-19 je bila v tem pogledu za Latvijo pozitivna, saj so se ljudje začeli vračati. To jim je omogočilo delo na daljavo,« je pojasnila Ruta Priede iz regijske pisarne za povratne migracije, ki je marsikdaj prvi kontakt za zdomce, ki se spogledujejo z vrnitvijo oziroma novim začetkom v tem delu Baltika.

Tudi Vladislav Čižiks je po desetih letih bivanja v Združenem kraljestvu sklenil, da svoji državi da še eno priložnost, za kar mu ni žal. In vendar opozarja, da je vrnitev za številne njegove sonarodnjake še vedno težka odločitev. Med največjimi ovirami je večkrat poudaril nujnost znanja latvijščine ter nizke plače. »Večina ljudi je iz države odšla zaradi denarja,« je poudaril Čižiks, prepričan, da je to tudi eden od načinov, kako Latvijce zvabiti nazaj. »Veliko bi se jih vrnilo, če bi jih čakalo stabilno delovno mesto.«

____

Projekt je sofinancirala Evropska unija v okviru subvencijskega programa Evropskega parlamenta za dejavnosti obveščanja. Evropski parlament ni bil vključen v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča​.