Ruske sosede se pripravljajo na vse, tudi na vojno

Do trenutka, ko so ruski tanki pred dvema letoma krenili proti Kijevu, se je v zahodnih prestolnicah politika baltskih držav in Poljske do Moskve mnogim zdela pretirana. Toda ko se je Evropska unija na svojem dvorišču soočila s podobami zbombardiranih mest, množicami na begu in prvimi informacijami o pokolih civilistov, je prevladalo prepričanje, da je Ukrajina branik stare celine in da se Vladimir Putin, če bo Kijev padel, ne bo ustavil pred vrati Unije. Strah, ki ima tudi zgodovinsko podlago – od svojih štirinajstih sosed Rusija ni napadla oziroma ni bila v vojni le z Norveško –, se od takrat ni polegel, zlasti ne v obmejnih državah. Te se pospešeno pripravljajo na to, da lahko postanejo naslednja ruska tarča.

Ukrajinske zastave na šolah, javnih institucijah, modro-rumeni simboli na bencinskih črpalkah, trgovinah in kavarne, v katerih ne strežejo podpornikom ruskega predsednika Putina, so viden opom­nik, da solidarnost z napadeno državo v Vilni, glavnem mestu Litve, dve leti po začetku ruske invazije ni zbledela. Človekoljubnih in drugih razlogov za to ne manjka, toda v izrazih sočutja se, kakor tudi v Estoniji, Latviji in delno na Finskem, zrcali tudi strah pred lastno ogroženostjo.

Bojazen pred širjenjem konflikta na sever ima poleg simbolnih prav tako izrazite varnostne, politične in ne nazadnje družbene posledice. V Litvi, v kateri je v času miru, ko je ekspanzionistična sla sosednje imperialne sile na videz potihnila, odraščala generacija brez služenja vojaškega roka, zdaj kasarne vsako leto sprejmejo več tisoč nabornikov. Bojno uniformo si nadevajo sinovi, včasih tudi hčere, očetov, ki jim je bilo to v večji meri prizaneseno.

Za marsikoga od njih so bile še do nedavnega zadnji spomin na obvezo do domovine pripovedi starih staršev, ki jih je vojaščina, v drugem sistemu, največkrat vodila daleč od Baltika, denimo na območje Kazahstana ali v še bolj zakotne dele skupne države. V primerjavi s sovjetskimi je današnjim rekrutom nekoliko lažje. Služijo znotraj meja samostojne Litve, zloglasna dedovščina, neformalna praksa zlorabe novih vojakov, je del preteklosti, digitalizirani in na družbena vprašanja bolj senzibilni generaciji Z so deloma prišle naproti tudi oborožene sile.

Grožnja iz Rusije je vedno prisotna

Litva je delno naborništvo ponovno uvedla leta 2015, komaj šest let zatem, ko je sledila zgledu številnih evropskih držav in se odločila, da ga bo odpravila. K vrnitvi obveznega vojaškega roka so litovske oblasti spodbudile zaostrene geopolitične razmere, rusko zavzetje Krima in divjanje vojne na vzhodu Ukrajine. V baltski državi so imeli ti dogodki izrazito negativen učinek na občutek kolektivne varnosti. V spomin malega naroda so priklicali svinčene čase v nekdanji Sovjetski zvezi.

Javnomnenjska podpora ponovni uvedbi vojaškega roka, ki ga vsako leto opravlja od 3800 do 4300 naključno izbranih moških, je bila temu primerno močna in se je v zadnjem času tudi zaradi ruske neizzvane invazije še povečala. Po zadnji anketi, ki jo je januarja objavilo litovsko ministrstvo za obrambo, 63 odstotkov državljanov podpira celo uvedbo univerzalnega naborništva, kar je šest odstotnih točk več kot pred enim letom. Vzroke za to je treba iskati v dogajanju v nekdanjih sovjetskih prostranstvih, ki je v očeh Litovcev služenje domovini iz obsoletnega ponovno naredil sprejemljivo, nemara celo atraktivno.

»Grožnja iz Rusije je vedno prisotna, zdaj še bolj kot kdaj prej. Rad bi bil pripravljen, da lahko zaščitim svojo državo,« je pojasnil vzgibe za služenje vojaščine 27-let­ni Rokas Ridzevičius. Diplomirani profesor matematike je študij, kariero in zasebno življenje začasno postavil na stranski tir pred petimi meseci. Prostovoljno. »Fantje moje starosti smo prvi lahko bili vpoklicani. Ampak čas je tekel in nikoli nisem dobil vabila, zato sem se javil sam in si naložil novo preizkušnjo,« je v asketski sobi, ki si jo deli z drugimi naborniki, pou­daril mladenič iz Kaunasa. Toda vsi v generaciji – vsaj na začetku – niso kazali enakega entuziazma za vstop v vojsko kot Ridzevičius. »Ko so uvedli naborništvo, so bili ljudje nekoliko bolj negativni do tega, saj je šlo za nekaj, na kar pri načrtovanju prihodnosti niso računali. Zdaj se jih veliko, starih 18, 19 in 20 let, javi kar samih,« je dodal.

Dvom in nervoza sta ob prejemu poziva za vstop med oborožene sile sprva spremljala tudi 24-letnega Jokūbasa Paičiusa, a je, kakor je povedal, po začetnem oklevanju na koncu prevladalo zanimanje za ponujeni izziv. »Naučil sem se veliko stvari in sklenil nova prijateljstva, mislim, da je to na splošno odlična izkušnja,« je poudaril.

Varnejša Litva

Paičius skupaj z Ridzevičiusom služi vojaščino v Rokantiškėsu na obrobju Vilne. Vojaški kampus, ki je prve rekrute sprejel v začetku februarja, je ena izmed treh novih baz, zgrajenih posebej za potrebe naborniškega sistema. Hladen in siv kompleks se razteza na več kot 17 hektarih in med drugim poleg namestitvenih kapacitet obsega zdravstveni center, štab in športne objekte. Sredi februarja, dan pred praznikom obnovitve litovske države, ko so se naborniki za podaljšan konec tedna lahko vrnili domov, za zidovi ni bilo opaziti veliko dogajanja, še vedno pa je bilo brez težav zaznati, da kljub drugačnim časom esenca naborništva temelji na redu in disciplini. »Nekaj časa traja, da se navadiš na strog režim,« je priznal Paičius.

Služenje nabornikov traja devet mesecev, veščine, ki jih pridobijo v tem času, pa tako po mnenju uradnikov kot strokovnjakov večajo splošno varnost države. »Devet mesecev je precej dolgo obdobje. [Naborniki] začnejo z osnovnim usposabljanjem, med katerim se naučijo streljanja, taktik, pa tudi uporabe drugačnih vrst orožja, denimo metalcev granat. Hkrati se naučijo, kako se boriti kot enota, oddelek, četa, vod,« je v litov­ski prestolnici pojasnil Arūnas Balčiūnas, direktor službe za vojaško naborništvo. To je zelo pomembno z vojaškega vidika, prednosti takšnega sistema pa po sogovornikovem prepričanju segajo tudi na različna področja vsakdanjega življenja.

O naborništvu podobno razmišlja Deividas Šlekys, politolog z Univerze v Vilni, ki med drugim raziskuje razvoj litovske vojaške miselnosti in sodeluje z oblastmi pri projektih vojaškega izobraževanja. Največjo prednost naborništva vidi v tako imenovanih aktivnih rezervistih, ki so služili vojsko v zadnjem desetletju. Njihovo naraščajoče število vse bolj učinkuje kot element odvračanja. Devet let po ponovni uvedbi vojaškega roka ima Litva, kot je ocenil Šlekys, približno 50.000 aktivnih rezervistov, ambicije države pa so, da bi jih bilo 100.000, morda tudi z razširitvijo naborništva na vse mlade moške.

Moskva lahko vidi, da imamo vse več ljudi, ki se znajo boriti, imajo veščine ter opremo,« je pou­daril Šlekys in pojasnil, da s tem naraščata tudi cena potencialnega napada oziroma poskusa zavzetja litovskega ozemlja. »Svojim študentom vedno pravim, če bi Rusija hotela, bi lahko vsak dan poslala rakete in uničila nekatere dele Vilne. Toda eno je uničiti, nekaj povsem drugega pa zasesti in postati upravitelj tega ozemlja,« je opozoril politolog. »Naše sporočilo je, da to ne bo lahko.«

Vsaj tako kljubovalen odnos je razbrati tudi iz pogovorov z mladimi uniformiranci, ki so na poti do tega, da bodo postali del vse številnejših aktivnih rezerv. Jokūbas Paičius je prepričan, da je njegova domovina zaradi ponovne uvedbe vojaškega roka varnejša. »Zdaj ima na tisoče ljudi več vsaj osnovne vojaške veščine in znanja. To bi bilo vsekakor koristno, če bi kdaj izbruhnil konflikt.«

Natova prisotnost

Možnost, da se bo ruska agresija iz Ukrajine razširila na druge države in da bo Moskva napadla katero od članic severnoatlantskega zavezništva, v zadnjem času ponovno pridobiva veljavo. Nemški obrambni minister Boris Pistorius je, denimo, prejšnji mesec dejal, da je treba ob stalnih grožnjah iz Kremlja upoštevati, da bi lahko Vladimir Putin nekoč napadel celo članico Nata. V začetku februarja je tako razmišljal tudi njegov danski kolega. »Zmogljivost Rusije za proizvodnjo vojaške opreme se je izrazito povečala,« je izpostavil Troels Lund Poulsen. »Ni mogoče izključiti, da bo Rusija v treh do petih letih preizkusila peti člen in Natovo solidarnost.«

Na takšen scenarij se pospešeno pripravljajo tudi v baltskih državah, kar se ne kaže le v izjavah političnega vrha, temveč tudi v povečanih obrambnih izdatkih. V Litvi, denimo, bodo ti letos presegli 2 milijardi evrov oziroma 2,75 odstotka bruto družbenega proizvoda. Za primerjavo: leta 2013, leto pred rusko aneksijo Krima, je ta znašal 0,76 odstotka, leta 2021, preden je Kremelj napadel Ukrajino, pa 1,97 odstotka BDP. Precej nad 2 odstotkoma bodo letos obrambni izdatki tudi v Latviji (2,4), še višji pa v Estoniji, kjer naj bi dosegli 3,2 odstotka BDP.

Članstvo v Natu je najpomembnejši del obrambne in varnostne arhitekture baltskih držav, k njegovi odvračalni sposobnosti pa znatno prispeva misija Okrepljena prednja prisotnost, ki so jo zaveznice naznanile na Natovem vrhu v Varšavi leta 2016. Z vzpostavitvijo misije, sestavljene iz štirih bojnih skupin v velikosti bataljona, so na prošnjo baltskih držav in Poljske znatno povečale vojaški odtis zavezništva na njegovih vzhodnih obronkih. Napad na Ukrajino in vse bolj agresivna ruska drža sta od takrat še poudarili pomen misije, v kateri sodelujejo tudi vojaki Slovenske vojske.

Slovenska vojska v Latviji

Aleksander Jović, poveljnik 14. slovenskega kontingenta, nima težav s prepoznavanjem zvoka orožja, ki v Natovi vojaški bazi v Ādažiju v Latviji zabobni vsakih nekaj minut. »Mitraljez 12,7 milimetra. Zraven lahko slišite artilerijo, 155-milimetrske havbice.« Poki, ki so za laika nerazločljivi, so bili odmev vaje Ares Strike na bližnjem ­poligonu.

Baza v Ādažiju, ki leži v zaledju Rige, spominja na disciplinirano multietnično žepno državo. Poleg poveljujoče in najbolj množično zastopane Kanade je med približno 4000 vojaki najti pripadnike še desetih zaveznic. Ob zadnji rotaciji, sredi decembra, je v Latvijo prišlo tudi 35 pripadnikov Slovenske vojske, ki od začetka sodeluje na misiji. Del našega kontingenta sta prav tako Severna Makedonija z osmimi in Črna gora z enajstimi člani.

V prostranem in strogo varovanem kompleksu je vsa temeljna infrastruktura, ki jo vojak potrebuje za življenje. Neformalno središče baze je Paradni trg, okoli katerega so posejani kasarne, jedilnica ter vojaški in častniški klub, njeno srce pa je moderno vadbišče, ki po Jovićevem pripovedovanju nudi odlične pogoje za usposabljanje. »Poligon je dovolj velik, da se lahko na njem usposablja tako velika enota. Obsega različne vrste strelišč, od tistih za lahko pehotno oborožitev do strelišč za artilerijsko oziroma oborožitev večjega kalibra,« je pojasnil poveljnik slovenskega kontingenta.

»Vojaki večino šestmesečne misije preživijo v bazi in po Jovićevih besedah nimajo kaj dosti stikov z lokalnim prebivalstvom. Ob redkih srečanjih z Latvijci so največkrat deležni izrazov podpore in dobrodošlice. »Ljudje tukaj gotovo gledajo na našo prisotnost s hvaležnostjo, saj vedo, da niso sami,« je poudaril sogovornik. »Naše glavno poslanstvo je krepitev odvračalne drže zavezništva in pošiljanje signala, da se bo ob morebitni agresiji zavezništvo ustrezno odzvalo. Vsekakor je to pomemben prispevek k večji varnosti v državi in varnosti celotne Unije.«

Povečana prisotnost Nata na območju baltskih držav je dokaz strateškega pomena tega dela Evrope, v katerem med drugim leži pregovorno ena od najšibkejših točk zavezništva, ozek, nekaj deset kilometrov dolg pas med Belorusijo in rusko enklavo Kaliningrad, na katerem se stikata ozemlji Litve in Poljske, dveh članic Nata. Teoretični scenariji, po katerih bi Rusija to območje med vojno poskušala zavzeti in s tem ustvariti kopensko povezavo z baltskim pristaniščem, danes ne zbujajo tolikšnih skrbi kot na začetku vojne v Ukrajini.

Hibridna vojna s Finsko

Natova meja z Rusijo se je z vstopom Finske resda občutno podaljšala, toda zaradi visoke razvitosti finskih obrambnih kapacitet ta proces ni dodatno obremenil severnoatlantskega zavezništva, ampak je kvečjemu zmanjšal strateški pritisk na baltske države. »Vstop Finske je spremenil položaj predvsem z vidika Rusije,« je prepričana Minna Ålander, raziskovalka pri finskem inštitutu za mednarodne zadeve Fiia. Širitev Natovega ozemlja na sever Evrope je po njenih besedah dodala plast kompleksnosti razmislekom o tem, kako bi lahko potekal oboroženi konflikt z Rusko federacijo oziroma kako bi ta v tem primeru učinkovito zaščitila znatne dele svojega ozemlja ob finski meji.

Večini vojaških baz v tem delu Rusije po besedah sogovornice zaradi vojne v Ukrajini primanjkuje orožja in vojakov. Do polotoka Kola, denimo, kjer je sedež severne flote ruske mornarice, poteka samo ena komunikacijska linija z južnimi deli države. »S finskega ozemlja bi jo zlahka prestregli,« je v središču Helsinkov poudarila Minna Ålander in pojasnila, da Moskva ne more kar ignorirati te potencialne grožnje. »Zato mora več razmišljati o obrambi in o tem, kako braniti lastna sredstva, ki so blizu Finske oziroma Natovemu ozemlju. Tudi zaradi tega mislim, da v naslednjih letih ne bomo videli napada na baltske države. Pričakujem, da bo Rusija pred tem najprej poskusila okrepiti svoj položaj na naši meji.«

In vendar to ne pomeni, da je Kremelj mirno pospremil vstop zahodne sosede v Nato. Namesto rožljanja z orožjem se je Moskva zatekla k hibridnim manevrom in Finsko, s katero si deli 1340 kilometrov dolgo mejo, poskušala destabilizirati z orkestriranimi prehodi migrantov iz tretjih držav brez dovoljenja za vstop. Na taktiko, ki v marsičem spominja na netenje trenj beloruskih oblasti na Poljskem in Litvi, so se decembra Helsinki odzvali s popolno zaporo vseh osmih mejnih prehodov med državama, ki bo veljala najmanj do sredine aprila.

Za razliko od mesecev, ko so se spoprijemali z nenavadno povečanim prihodom ljudi z Bližnjega vzhoda in afriških držav, mejni prehod Nuijamaa, oddaljen približno 250 kilometrov od finskega glavnega mesta, deluje skoraj zapuščeno. Z zasneženega cestišča, ki vodi do obmejnih zapornic in ga je svojčas prečkalo tudi do 20.000 vozil na dan, je razbrati, da tu že dolgo nihče ni vstopil v državo. Videti je le opozorilne rdeče luči. Malodane edino znamenje življenja sredi bele ravnice so plapolajoče finske zastave. »Mejni prehodi so zaprti, okrepili smo tudi nadzor na zeleni meji. Izvajamo povečane dejavnosti zaznavanja, s katerimi odkrivamo in preprečujemo nezakonite vstope,« je hladnega februarskega dne pojasnil major Samuel Siljanen, vodja operacij na območju jugovzhodne mejne straže.

»Od lanskega poletja smo skupno našteli 1300 ljudi, ki so prispeli na našo mejo brez ustrezne dokumentacije in zaprosili za azil, od teh približno 670 v okrožju pod mojo pristojnostjo,« je poudaril Siljanen. Dodal je, da je to bila posledica spremenjene politike ruskih organov, ki so nadaljevanje poti v Evropsko unijo naenkrat dovolili tudi posameznikom brez schengenskih vizumov. Mnogi izmed njih so prišli na finsko stran meje kar s kolesom, saj je vstop v državo brez prevoznega sredstva ­prepovedan.

»Te številke so precej nizke v primerjavi s tistimi v Sredozemlju, toda skrbi nas njihova potencialna rast,« je bil jasen poveljnik Marko Saareks, ki nas je sprejel na sedežu finske mejne straže v Helsinkih. Na območju Sankt Peterburga, kjer živi okoli 5 milijonov ljudi, je po njegovih besedah ogromno državljanov tretjih držav, s katerimi bi Rusija lahko, če bi hotela, povzročila migrantsko krizo večjih ­razsežnosti.

Za sogovornika ni dvoma, da za povečanjem nezakonitih prestopov meje poleg kriminalnih združb stoji ruska država. O tem govorijo tako poročila ruskih medijev kot pričevanja ljudi, ki so videli, kaj se je dogajalo na drugi strani meje. »Največji dokaz za to so izjave prosilcev za azil,« je pojasnil Saareks. Zgodb je veliko, a vse kaže, da so bili nekateri od tistih, ki so jih finski organi prestregli pri poskusu nezakonitega vstopa v državo, v to prisiljeni. »Imeli so dve možnosti: lahko so odšli na Finsko ali pa so jih rekrutirali v rusko vojsko in poslali v Ukrajino.«

Na vprašanje, kaj si Rusija želi doseči s spodbujanjem tovrstnih neregularnih migracij, finske oblasti nimajo natančnega odgovora, temveč zgolj hipoteze, je poudaril Saareks. Morda si s tem želijo pokazati nestrinjanje z vstopom Finske v Nato, sklenitvijo sporazuma o vojaškem sodelovanju z ZDA oziroma pomanjkanjem visokih dvostranskih političnih odnosov med državama. »V vsakem primeru Rusija uporablja instrumentalizirane migracije proti Finski,« je prepričan poveljnik. »Prosilce za azil izkorišča kot orodje, s čimer samo povečuje človeško trpljenje.«

Kljub zaprti meji so finski organi na regionalni ravni v rednih stikih z rusko mejno stražo, ki sicer spada pod okrilje zvezne varnostne službe FSB, naslednice zloglasne KGB. »Vsak mejni incident še vedno preiskujemo skupaj z Rusi. Kljub tej težki situaciji z njimi še vedno odprto razpravljamo,« nam je pred zaprtim mejnim prehodom Nuijamaa povedal major Siljanen in pojasnil, da je nadziranje zelene meje v interesu obeh držav. Finci to nalogo opravljajo z okrepljenimi patruljami, tehnično podporo in letali, pri čemer uporabljajo tudi pomoč Frontexa, evropske agencije za mejno in obalno stražo. Tudi ruska stran po Siljanenovih besedah svojo mejo nadzira temeljito. »Nič se ne zgodi brez vednosti oziroma strinjanja ruskih mejnih organov.«

Rusko mesto v Estoniji

Nevarnosti hibridnih oblik vojskovanja, h katerim se uvršča širjenje dezinformacij in propagande, se prav tako zavedajo na drugi strani Finskega zaliva, na kateri najdemo tudi velik delež rusko govorečega prebivalstva, v marsičem sedimenta nekdanje skupne države.

Razpad Sovjetske zveze, ki jo je Putin označil za največjo »geopolitično katastrofo 20. stoletja«, je za Moskvo pomenil izgubo imperija. V nekaj mesecih je, kakor je v knjigi Meja izpostavila norveška antropologinja Erika Fatland, izginila približno petina ozemlja, razdeljena med štirinajst neodvisnih držav, število prebivalcev se je zmanjšalo s 300 na 140 milijonov, prav tako se je z danes na jutri 25 milijonov Rusov in ljudi, katerih materinščina je najbolj razširjeni slovanski jezik, znašlo zunaj ruskih meja. Mnogi od njih zdaj živijo v sosednjih republikah, v senci besed in dejanj, s katerimi Putinov režim poskuša zavrteti čas nazaj.

Nazoren primer tega je estonska Narva, ki je z nekaj manj kot 60.000 prebivalci največje mesto na prostrani meji med Evropsko unijo in Rusko federacijo. Od velike sosede jo loči le istoimenska reka, ki si utira pot proti Baltskemu morju. Toda navidezna ločnica, ki jo struga riše med vzhodom in zahodom, v Narvi ni tako ostra, kot se zdi na zemljevidu. Že bežen sprehod po ulicah, na katerih ni mogoče prezreti sovjetskega pečata, daje vtis, da je Narva pravzaprav rusko mesto.

S tem se je strinjal tudi župan mesta Jaan Toots. »96,3 odstotka prebivalcev je rusko govorečih. V Talinu in Tartuju je, za primerjavo, ta delež 22- oziroma 15-odstotni,« je povedal v prostorih rotovža, iz katerega je mogoče videti nekaj deset metrov oddaljen mejni prehod z Rusijo. Med rusko govorečimi prebivalci mesta jih ima po županovih besedah nekaj manj kot polovica estonski potni list, dobra tretjina ruski, večina preostalih Narvijčanov pa »sivi potni list«, s katerim se uvrščajo v posebno kategorijo ljudi in njihovih potomcev, ki jim baltska država ob razglasitvi neodvisnosti od Sovjetske zveze ni podelila državljanstva.

Demografska sestava severovzhodnega dela Estonije se ne zrcali le v jeziku, kakor tudi neposredna bližina Rusije ne le v geografiji. »Narva je sredinska točka med dvema kulturama, političnima sistemoma, svetovoma,« je poudaril Sergej Stepanov, novinar in producent ruskega servisa estonske javne radiotelevizije. »Po mentaliteti je Narva nekje vmes med Estonijo in Rusijo.« Toda to po njegovih besedah ne pomeni, da ljudje v tretjem največjem estonskem mestu, ki leži bližje Sankt Peterburgu kot Talinu, idealizirajo življenje ali politični sistem na drugi strani meje. »Nekateri resda podpirajo Rusijo in vojno v Ukrajini. Ampak takšno podporo najdete tudi drugod po Evropi.«

Kakor je razvidno iz poglobljene raziskave, ki jo je ob prvi obletnici vojne v Ukrajini na ravni celotne države pripravila Fundacija Friedricha Eberta, je 35 odstotkov respondentov, ki doma govorijo rusko, Vladimirja Putina ocenilo pozitivno oziroma zelo pozitivno, med tistimi, ki se v družini sporazumevajo v estonščini, pa je takšnih le odstotek. S tezo, da je imela Moskva pravico uporabiti silo za preprečitev ukrajinskega članstva v Natu, se je v prvi skupini strinjala četrtina vprašanih, v drugi je ta delež komaj zaznaven. Še večje razhajanje je bilo zaznati pri vprašanju, ali je Rusija grožnja miru in varnosti v Evropi. Med prebivalci, ki doma govorijo estonsko, se je s tem strinjalo 95, v rusko govoreči skupini pa 40 odstotkov ­respondentov.

Za takšnimi statističnimi podatki se po mnenju opazovalcev skriva predvsem generacijska razlika. Za veliko starejših, ki po televiziji konzumirajo rusko propagando, Putinova dejanja v Ukrajini niso agresija, ampak nekakšna oblika samoobrambe, je med pogovorom v Talinu pojasnila Sveta Grigorjeva, koreografinja in pesnica, ki je zrasla v jezikovno mešanem okolju. »Morda to ne velja toliko za mlajšo generacijo. Ta je nekoliko bolj napredna in zdi se mi, da se bolj identificira z Estonijo.«

Kot zaznava že vrsto let, estonsko govoreča večina in rusko govoreča manjšina živita v vzporednih svetovih. Nenavadno se ji zdi, kako je to sploh mogoče v tako majhni državi, in vendar, kot opaža, so se razlike med tema dvema skupinama doslej vedno znova ­reproducirale.

Prepada, ki je dediščina sovjetskih časov, se od ponovne vzpostavitve neodvisnosti leta 1991, ko je bilo razmerje med ruskimi in estonskimi govorci približno ena proti tri, zavedajo tudi oblasti v Talinu. »Jasno je bilo, da ne moremo živeti v tem vzporednem svetu in da moramo zgraditi povezave med skupinama,« je dejala Ave Härsing iz vladne Fundacije za integracijo, ki je bila v devetdesetih ustanov­ljena prav za premagovanje razlik med prebivalci Estonije. Fundacija danes organizira tečaje estonščine, podpira nevladne organizacije pri izvajanju različnih programov in preučevanju stanja povezanosti družbe.

V primeru Estonije je koncept integracije jasno povezan z življenjem ob veliki, nepredvidljivi sosedi in posledično tudi z varnostjo. »Tega ni mogoče zanikati,« je poudarila Ave Härsing in pojasnila, da je ideja o oblikovanju kohezivne družbe osnovana na cilju, da bo ta varna in bo temeljila na skupnih vrednotah. »Če ljudje pripadajo skupni kulturi, skupnemu informacijskemu prostoru, če govorijo med sabo in niso segregirani, je lažje preprečiti konflikte,« jo je dopolnil direktor fundacije Dmitri Moskovtsev.

Kljub prizadevanjem in denarju, ki ga baltska država že desetlet­ja vlaga v integracijo svoje rusko govoreče manjšine, se uresničitev tega cilja še vedno zdi oddaljena. In vendar to ne pomeni, da je Estonija na napačni poti. Sergej Stepanov verjame, da se bo kohezivna družba prej ali slej pojavila sama od sebe, s prihodom novih generacij, ki bodo manj obremenjene s preteklostjo in jezikom.

To bi Rusiji lahko vzelo argument za ustvarjanje težav. Moskva je domnevno ogroženost Rusov v tujini v preteklosti opredelila kot legitimen razlog za obrambo njihovih pravic z vsemi sredstvi. Navsezadnje je bila to tudi ena od uradnih utemeljitev za agresijo na Ukrajino.

Izginjanje včerajšnjega sveta

Vojna je največje in najbrutalnejše gonilo sprememb. Štiriindvajsetega februarja 2022, ko smo se, kot je zapisal bolgarski politolog Ivan Krastev, zbudili v svetu Vladimirja Putina, se nista preobrazili le Ukrajina in Rusija. Iz dremeža, iluzije varnosti in stabilnosti se je predramila tudi Evropa, predrugačila sta se globalni in regionalni red. Izginjanje včerajšnjega sveta nikjer v Uniji ni očitnejše kot ob 2250-kilometrski meji med sedemindvajseterico in Rusijo.

Spremembe, ki so jih od ruskega napada na Ukrajino doživeli v baltskih državah in na Finskem, ne vključujejo le militarizacije, ampak tudi družbeno prilagajanje na dolgoročno življenje z imperialistično sosedo, ki temelji na samopreživetvenem nagonu.

Dvomov o takšnem odzivanju na nevarnost drugod po Uniji ne manjka, sploh ob Putinovih nedavnih zagotovilih, da Rusija ne išče vojne z Natom. Pa vendar je treba njegove besede vzeti z rezervo. Kremelj je do zadnjega zagotavljal, da Ukrajine ne bo napadel. Tisti, ki se bojijo, da bodo naslednja ruska žrtev, tega niso pozabili.

Projekt je sofinancirala Evropska unija v okviru subvencijskega programa Evropskega parlamenta za dejavnosti obveščanja. Evropski parlament ni bil vključen v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča​.