V družini veljam za črnega račka

Ne vem, zakaj, a nikoli si nisem znala najti prijateljice, ki bi ji lahko zaupala, zato se obračam na vas. Moja družina me ima za nekakšnega črnega račka. Posebne povezanosti s starši in bratom nisem nikoli občutila, zadnja leta pa sploh ne. Imam na tisoče izgovorov, da jih ne obiskujem.

Tudi različne družinske praznike slavijo brez mene. Izbiranje primernih daril mi je zelo utrujajoče in odveč. Neštetokrat se je tudi zgodilo, da je mama ali kakšna od tet vstala sredi praznovanja in se med jokom zaklenila v spalnico. Mi pa smo stali pred vrati in jo prosili, naj nam ne zameri, če smo jo užalili z napačnim darilom. Na žurih, na katerih se zberejo vsi sorodniki, sosedje in prijatelji, smo se večkrat sprli.

Zelo rada bi obiskala starše, se z njimi pogovarjala in uživala v kuhinji, ki diši po piškotih. Žal je to nemogoče, ker mama ob vsakem mojem prihodu zbobna skupaj vse, ki imajo čas, da pridejo. Namesto da bi se pogovarjali, govorimo drug čez drugega in obrekujemo tiste, ki jih ni zraven.

Zelo drugače je pri fantovih sorodnikih. Vse rojstne dneve praznujejo skupaj, in to poleti, na pikniku. Četudi kdo manjka, ni nobenih zamer. Ženske dobijo v dar rože, moški pijačo ali vstop­nico za kakšno športno prireditev. Igramo razne igre, plavamo v jezeru, plešemo. Kaj naj storim, da me bodo moji razumeli? Nives

 

Starši pogosto delamo veliko napako, ko vztrajamo, da postanejo otroci naše kopije. Namesto da bi jih spodbujali, naj sledijo vsak svojemu cilju in uživajo v različnih danostih, ki jih imajo, jih silimo, da se prilagajajo našim željam in ukazom. Žalostno.
Zelo podobno se dogaja pri vas. Če sem prav razumela, vam ne povzročajo težav le (pre)številni rojstni dnevi, tudi sicer je v vaših medsebojnih odnosih veliko plehkosti in praznine. Zdi se vam, kot bi se starši bali ostati z vami sami, na štiri oči! Nenavadno!

Malodane vsak človek bolj ali manj pogosto začuti potrebo po iskrenem in zaupnem pogovoru. V naši duši se, če hočemo ali ne, nakopičijo stvari, ki jih želimo deliti z domačimi, s sodelavci, prijatelji ali kar tako – na različnih družbenih omrežjih. Z lahkoto si predstavljam vaše razočaranje: pridete domov v želji, da se na samem pomenite z mamo, najdete pa jo obkroženo s cvetoberom različnih sorodnic.

Razumljivo, da v hipu postanete slabe volje. Mamo ste že tisočkrat prosili, naj obdrži zase morebitne zaupnosti, ki so vam ušle med telefonskim pogovorom, a se tudi to ni nikoli zgodilo. Vse, do najmanjših podrobnosti, je takoj, ko je lahko, razbobnala naokoli. Malo boljši je brat, a je, žal, preveč pod ženinim vplivom, da bi vam lahko stal ob strani in vas podpiral.





Že kot otrok ste bežali v naravo, ker ste potrebovali mir in tišino. Očitki, da ste premalo družabni, so bili stalno na tapeti. Za hrup vam ni bilo nikoli mar, pogovore pa pogrešate že iz otroštva. Domači so drugačni: prepričani so, da se mora veselje nenehno deliti, morebitne težave pa prav tako reševati v širši skupnosti. Zato se jim zdijo vaše želje po intimi smešne in nevredne družinske tradicije.

Imate prav: to, da ste radi sami, ne pomeni, da ne marate ljudi. V študentskih letih ste si služili žep­nino kot turistična vodnica po lokalnih znamenitostih. Vedoželjni posamezniki, s katerimi ste se srečevali, so vam bili blizu. Z nekaterimi še zmeraj ohranjate stike. Ob takšni priložnosti ste srečali tudi svojega fanta. Pravite, da vam je pisan na kožo, da vas razume in podpira. To je zelo lepo slišati. Vsa dekleta nimajo takšne sreče!

Zadovoljni ste tudi z njegovo družino. Najbolj zato, ker se ne vtikajo v vas, niti vas ne želijo spremin­jati po svoji podobi. Ne morete razumeti bližnjih in njihove zasvojenosti z obdarovan­jem. Nenehno razmišljanje, kaj komu podariti, bi tudi meni delalo sive lase. Če pomislim, da bi bil obdarovanec nad darilom tako razočaran, da bi ga užaljeno zavrnil, pa sploh! Poskusite narediti anketo o obdarovanjih na družbenem omrežju, ki vam je blizu! Upam si trditi, da bi vam večina odgovorila, da bi nehvaležnežem kar koli kupili le prvič in potem nikoli več.




Kaj storiti, da bo drugače? Da bo volk sit, koza pa cela? Pravite, da bi bil vsak pogovor zaman, ker bi vaše besede nemudoma obrnili v šalo oziroma vas ne bi niti poslušali. Kaj vam še preostane? Na vašem mestu bi sorodnikom napisala prijazno pismo, v katerem bi jim razložila, da jih imate sicer zelo radi, a da imate radi tudi partnerja in vajin skupni prosti čas, zato naj vam ne zamerijo, če boste bolj poredko prihajali na slovesnosti.

Lahko še dodate, da vam več kot darilo pomeni, da se dobro razumete, da se, če je potrebno, tudi podpirate in si pomagate. Za pomoč lahko zaprosite tudi mlajše člane vaše širše družine. Močno dvomim, da jim je v veselje, ker jim družinske obveznosti zasedejo malodane vsak konec tedna!

Seveda pa s takšnim pismom družini ne boste obrnili hrbta, še zdaleč ne! V vašem koledarju bodo še naprej zapisani datumi, ko praz­nujejo starši in brat, mar ne? Prepričana sem, da vam sorodniki ne bodo zamerili, če jim ob prazniku pošljete le voščilo, še več, na vašo drugačnost se bodo prej ali slej navadili.

Naj še enkrat ponovim: sem na vaši strani, ko pravite, da potrebujeta s fantom veliko zasebnosti! Še več je bosta, ko pridejo otroci. Prav žalostno je brati pisma tistih, ki so morali že v otroštvu nenehno deliti starše z njihovimi prijatelji. Življenje, ki ga imamo, je predragoceno, da bi, ker se bojimo zamer, plesali zgolj tako, kot je všeč bliž­njim! Prosti čas, ki ga ni v izobilju, naj zadovoljuje in osrečuje predvsem nas!




Strinjam se z vami: lahkoten čvek je sem in tja dobrodošel, a da bi ga imeli na krožniku vsak dan? Prenaporno. Zato, draga Nives, kar pogumno vzemite usodo v svoje roke! Prepričana sem, da vaše družinske zadeve kljub vsemu niso tako komplicirane, kot se vam ta trenutek zdi. Z malo dobre volje jih boste uredili, če pa boste dosegli, da bo sorodstvo brezpogojno vzljubilo grdega račka, in to kljub opazni drugačnosti, bo to zelo velika in posebna zmaga!