Oče hoče, da ga prosim odpuščanja

Naš ati je imel težave z alkoholom, še preden sta se z mami poročila. Upala je, da bo ljubezen premagala vse ovire. Otroštva se zelo nerada spominjam: sanitarije so smrdele po bruhanju, pred očmi vidim očeta, ki je spal na tleh, tam, kjer je omagal. Mami nam je lagala, da je bolan, da ga v službi šikanirajo, da ga moramo razumeti. Včasih smo bili celo lačni, ker je mami ukradel zadnje prihranke.

A mu vsaj na videz tudi tega ni zamerila. Bratoma, ki sta bila mlajša, je bilo marsikaj prizaneseno, saj sta se rodila v času, ko je imel ati za seboj prvo zdravljenje. Ko je spet začel piti, se je za pol leta preselil v drvarnico, pustil službo in pil do nezavesti, dokler spet ni prišel k sebi. Pred štirinajstimi leti je postal zagrizen ozdravljeni alkoholik, rekreativec, kar naenkrat imamo veliko denarja, saj je kot obrtnik zelo uspešen.

Vsi, razen mene, so presrečni. Oče oba brata zasipava z denarjem, z mami se držita za roke, ko gresta od hiše. Pred kratkim me je ati poklical in mi rekel, da me bo priznal za hčerko šele tedaj, ko bom pred njim padla na kolena in ga prosila odpuščanja. Dobro ve, da tega ne bom nikoli storila. Niti za denar niti za njegovo »ljubezen«. Sergeja

 

Redke so družine alkoholikov, pa jih poznam kar nekaj, ki ne bi bile zaradi posledic dolgoletnega alkoholizma zelo ranjene. Vsaka rana skeli in boli na svoj način, nekateri trpijo bolj, drugi manj. Ko se alkoholik odloči, da bo nehal piti, se nekatere rane celo zacelijo. Seveda, najdejo se tudi pragmatiki, kakršna sta vaša brata: v trenutku, ko imamo od (bivšega) alkoholika koristi, hitro pozabimo na gorje, ki smo ga ob njem doživljali.

Škoda res, da v preteklosti niste pomislili, da bi obiskali strokovnjaka, ki se poklicno ukvarja z družinami alkoholikov. Potem bi ozdravitev vaše duše, tako menim, potekala hitreje. Če ste mi že pisali, pa o težavah, ki jih imate, vseeno lahko pokramljava, zakaj ne? Kakšen dober namig zmeraj pride prav. Od vas pa je odvisno, kako boste ukrepali. Dovolj ste stari, imate majhnega otroka, partnerja, urejeno življenje, v katerem ni in ne bo mesta za nasilje.



Življenje me je naučilo, da se v vsaki, še tako slabi stvari skriva kaj dobrega. In če na izkušnje, ki ste jih imeli v matični družini, gledate skozi ta očala, potem si boste priznali, da so vas te tudi utrdile, vas naredile močnejšo, bolj dojemljivo za težave drugih, zlasti tistih, ki prihajajo iz ranljivih skupin. Ko se soočate s svojimi učenci, hitro ugotovite, kdo od njih ima doma težave in kdo ne. Marsikomu ste s pomoč­jo šolske svetovalne službe hitreje in lažje pomagali.

Med vrlinami, ki so vam dragocene, so tudi odkriti odnosi. Ne marate laži, odklanjate vsakršno pometanje težav pod preprogo. Z gospodom, s katerim živite, ste se dogovorili za pravila, ki izključujejo eno in drugo. Če sta se z vsem, kar se je znašlo na seznamu, strinjala oba, lahko rečem, da ste zacementirali trdne in varne temelje, na katerih boste lahko gradili prihodnost.
Mnogi, ki jim manjkajo izkuš­nje, na vrednote, ki so pomembne vam, niti ne pomislijo. Vsaj ne pravočasno. Šele ko se v medsebojne odnose pritihotapijo laži, prevare, nespoštovanje, celo prepovedane substance, odreagirajo, a je pogosto že prepozno.



Ne boste pozabili maminega nasmeha, ki vas je prepričeval, da se »ni nič zgodilo«, obenem pa so ji po licu tekle solze zaradi bolečine, ki je sledila udarcu v glavo. Pogosto ste jo sovražili, ko vam je govorila, da »očka ni slab«, da so ga »drugi pripravili, da je takšen, kot je«. Neštetokrat ste si želeli, da bi pospravili imetje v kovčke in se odselili drugam. Namesto tega sta se rodila še brata. V dneh, ko sta si bila oče in mama v laseh, ste pazili nanju in jima zatiskali ušesa, da nista slišala kričanja in zmerjanja. Tudi zato poznata očeta le v lepi luči. Kar je bilo grdega, ste skrili pred njima.

Morate ju razumeti. Življenje jima je o očetu spletlo čisto drugo zgodbo kot vam. Za povrhu je na njuni strani tudi mama, ki ji ni všeč, da pogrevate stvari, ki bi jih rada pozabila. Je pa nedopustno, da bratoma govori, da si vi izmišljujete, da o očetu celo širite laži. Ker boleče drezate v mehurček, ki ga je zapakirala v sentimentalno, a neres­nično zgodbo, ji, seveda, greste na živce, zato si tudi ne želi vaše družbe. To kaže celo na sovražen način.

Mama bo še naprej stala vašemu očetu trdno ob strani! Ljubila ga je, ko je pil in bil nasilen, ljubi ga danes, ko se je streznil in postal boljši človek. Na psovke in udarce je že davno pozabila. Odrinila jih je na stran, morda zato, ker je očetu vse odpustila, morda pa zato, ker na družinsko nasilje gleda drugače kot vi. Ali zaradi kakšnih koristi. Finančnih morda. Dopuščam tudi možnost, da se mama po tihem nadeja, da bo oče ostal trezen do konca življenja. Ker namerava z njim ostati v dobrem in slabem, je raje obrnila hrbet vam kot njemu.

Bolj me skrbi to, da vas hoče oče ponižati. Lepo prosim, da niti v najbolj groznih sanjah ne pokleknete predenj! Čemu le?! Če se z vami ne more pogovoriti kot oče s hčerko, če vas hoče izsiljevati in manipulirati z vami, je po mojem bolje, da ne silite v njegovo bližino. Morda se del njegovega srca še zmeraj ni povsem streznil. Odnosi, ki bi jih gradili na klečanju oziroma izsiljevanju, ne bi bili pravi odnosi. Morda bi mu to ob kakšnem primernem trenutku tudi povedali?

Nič ne bi bilo narobe, če bi svoje spomine tudi zapisali. Živimo v svetu, ki je poln globokih, osebnih stisk. Mnogi se ne upajo javno izpostaviti, iščejo podobne zgodbe tudi na medmrežju, po knjigah, med prijatelji. Kdo ve, lahko jim boste pomagali s svojimi spomini?



S spravo, draga Sergeja, pa res ne hitite preveč! Naj ponovim: raje se priključite kakšni skupini, kjer vam bodo tisti, ki so doživljali podobno kalvarijo, pomagali tudi pri reševanju osebnih stisk, ki so nastale zaradi porušenih odnosov med očetom alkoholikom, bratoma in žal tudi mamo.