Živim le za svobodo in samoto

Že kot študent sem veliko časa preživel v vzporednem svetu, ki sem ga občasno prelival v pesmi in tudi kratko prozo. Bil sem prepričan, da bom postal uspešen pesnik, a se mi računi niso izšli. V letu, ko sem pavziral, me doma niso hoteli podpreti, zato sem se zaposlil kot vratar. Novemu položaju sem se prilagodil, nazadnje sem ugotovil, da mi ni hudega. Spoznal sem dekle, poročila sva se.

Začeli so se boji za stanovanje, za spodoben standard. Nisem ji stal ob strani, kot bi ji moral. Žena je bila tista, ki je odločala, jaz sem ji le sledil. Ob pomoči prijateljev sem v samozaložbi izdal drugo pesniško zbirko. V nekaterih pesmih je žena našla namige, da imam ljubico, s katero počnem stvari, ki jih z njo ne. Zdelo se mi je smešno, zato nisem odreagiral, ona pa mi je po hudem prepiru ukazala, naj grem.

Pregovoril sem starše, da sem se lahko vrnil domov. Oče, če me le vidi, kriči name, ker sem po njegovem prepričanju velika reva. Sovraži tudi bivšo, ker da je manipulirala z menoj. Z mamo me silita, da se ji maščujem in ji nagajam. Meni se pa ne da! Po pravici povedano sem bolj samotarske sorte, zato se ob sinu, ki je nenehno čebljal, in ženi, ki me je samo komandirala, nisem dobro počutil. Domačim ne morem dopovedati, da mi za srečo zadoš­čata skromna sobica in še skromnejše kosilo, ki mi ga skuhajo. Janek

Me je grdo otroštvo za zmeraj zaznamovalo?

Vaše pismo, dragi Janek, mi je, med drugim, utrdilo prepričanje, da je sobivanje med tistimi, ki jim je mar za praktično in materialno, ter tistimi, ki živijo zgolj v duhovnem svetu, redkokdaj uspešno. Niste imeli sreče s starši, še manj z ženo. Živite na različnih planetih, ki so med seboj oddaljeni nešteto svetlobnih let.

Začelo se je že v zgodnji mladosti. Kaj hujšega za učitelja telovadbe kot sin, ki je najraje tičal v svoji sobi, bral, gledal v zrak in pisal pes­mi! Bili ste mu v »veliko sramoto«, na vse mogoče načine vas je hotel prevzgojiti, a neuspešno. Po spletu genskih danosti ste bili dobri tudi v naravoslovnih predmetih. Ko ste se skupaj z nekaterimi prijatelji vpisali na ekonomijo, so si starši oddahnili. Bili so prepričani, da ste prišli k pameti.

Niti slutili niso, da je v ozadju vaše odločitve predvsem lenoba. Računali ste namreč, da bo ob matematiki, ki ste jo imeli v mezincu, ostalo veliko časa za ustvarjanje, pogovore s somišljeniki. Žal ste se ušteli. Zaradi prve pesniške zbirke, ki je zahtevala ogromno časa in energije, ste zanemarili študij in ga na veliko razočaranje staršev za eno leto tudi prekinili. Resnici na ljubo niste niti pomislili, da ste jih morda prizadeli. Videli ste samo sebe, svoje potrebe in želje. Zato tudi niste razumeli, ko so vas prisilili, da ste se zaposlili. Če se ne bi, bi pristali med klošarji ali umrli od lakote. Hm, življenja na cesti se morda ne bi niti branili, kajne?




Ko ste postali vratar, ste bili zelo zadovoljni. Preprosto in nezahtevno delo vam je prinašalo nemalo veselja. V službenem času ste imeli veliko priložnosti, da ste pisali, brali in razmišljali. Ne veste več, kaj vas je pičilo, da ste se spustili v razmerje s sodelavko. Osamljeni niste bili, kakšnih velikih seksualnih potreb prav tako niste imeli. Bila vam je preprosto všeč, ne nazadnje vam je velikokrat prinesla kakšen posladek, ki ga je spekla. Včasih se vam je zdelo, da vas preveč komandira, a ker ste bili zelo vodljivi, ji tega niste šteli za slabo.

Potem sta spočela otroka in morala sta se poročiti. Mama je jokala od sreče, da ste našli dekle, ki vas bo končno spravilo v red. Tudi vnuka, ki je bil na poti, se je iskreno in od srca veselila. Žal pa prevzgoja pesniškega san­jača ni potekala po načrtih. Žena se je že kmalu začela pritoževati, da niste za nobeno rabo, da mora sama skrbeti za dva otroka, enega odraslega in enega, ki raca po vseh štirih.





Življenje vas je že v otroštvu naučilo, da besede, ki vam niso všeč, preprosto preslišite. Z ženo sta, ker ste bili gluhi za njene pritožbe, nekaj časa še lahko orala, a prišel je dan, ko ji je dokončno prekipelo in je postal partnerski odnos zanjo prehudo breme. To se ni zgodilo le zaradi nekaterih »spornih« pesmi, zgodilo se je predvsem zato, ker sta živela sicer v istem stanovanju, a bivala vsak na svojem planetu, ne da bi vaju kar koli povezovalo med seboj. Še otrok vam je bil tujec, bolj v breme kot veselje.

Da ne boste mislili, da mi je to, o čemer pišete, tuje. Še zdaleč ne! Zelo dobro vas razumem. Blizu mi je vaša potreba po samoti, miru, po življenju »nad oblaki«. Vaši prijatelji so imeli prav: biti z vami na kavi in modrovati o življenju je prečudovito. Živeti z vami – peklensko. A takšni ste, dvomim, da bi vas lahko kdor koli spremenil!

Nikoli ne boste razumeli, zakaj hodijo drugi s takšnim veseljem v službo, služijo denar, se ubadajo z vsakodnevnimi skrbmi, se jezijo in jočejo zaradi banalnosti, ki jih vi niti opazite ne. Po drugi strani boste težko našli človeka, ki bo v vaših, ne več rosnih letih zadovoljen zgolj s posteljo, krožnikom juhe in preprosto, nezahtevno službo, ki omogoča najskromnejše preživetje.

Čisto prav je, da ste se preselili na svoje (k staršem), ker bi bilo sobivanje z nekdanjo ženo v skup­nem gospodinjstvu iz leta v leto bolj naporno. Kdo ve, kaj bi se zaradi napetosti, ki jih predvsem žena ne bi mogla obvladovati, lahko zgodilo? Žal mi je le, da čutite do sina tako malo ljubezni. Upam, da se bo to spremenilo, če ga bodo vaši starši večkrat vzeli k sebi na počitnice in ga kdaj pa kdaj prepustili tudi vam.

Kljub vsemu vam polagam na srce: starši ne bodo večno in bilo bi prav, da vsaj mičkeno poskrbite za finančno neodvisnost. V pismu ste večkrat omenili, da ste zadovoljni tudi s preprostimi službicami. Najdite si kakšno! V prostem času bo še dovolj priložnosti za ustvarjanje!

Želim vam, da bi vam svet, ki ga imate radi, še naprej ponujal čim več prijetnih trenutkov. Hkrati pa upam, da boste naredili vse, da se boste naučili poskrbeti zase. Biti bližnjemu v nenehno breme ni dober občutek, pa če mi verjamete ali ne!