Me je grdo otroštvo za zmeraj zaznamovalo?

Odraščala sem v tako imenovani problematični družini. Starši so bili, tako je moje mnenje, socialni problem čisto po svoji krivdi. Brata so že pri treh letih dali v rejniško družino, mene je vzela k sebi teta. Nisva se razumeli, saj je bila stroga, jaz pa sem bila zelo podivjan otrok. Izostajala sem od doma, imela sem neprimerno družbo, kadili smo travo, popivali. Potem se je teta poročila, njen mož pa me je po hudem prepiru (grozila sem mu z nožem) postavil pred vrata.

Znašla sem se v situaciji, ki ni bila rožnata. Zatekla sem se k staršem, kjer pa sem ostala le dober mesec. Bilo je nevzdržno. Preselila sem se k brezdomcu v njegov zabojnik. Če je le mogel, me je pretepal, zato sem pobegnila tudi od njega. Ob pomoči lokalnega Rdečega križa sem dobila skromno sobico in nekaj materialne pomoči. Našli so mi tudi zaposlitev. Pri sedemindvajsetih sem se kolikor toliko streznila in prvič zaljubila. Fant me ima rad, hoče, da zaživiva skupaj. Četudi si tega zelo želim, me je strah. Kaj, če me spet piči in grem po svoje? Mi sploh lahko zaupa, verjame vame? Renata

Obžalujem, ker je nisem sprejel nazaj

Vaša zgodba se bere kot grozljivka, a vseeno upam, da bomo na koncu, ko bo napisana tudi zadnja stran, našli srečen konec. Prav občudujem vas! Toliko energije imate! Ko bi jo le lahko delili med tiste, ki imajo – v primerjavi z vami – vse, pa se obnašajo, kot da so jim med prsti spolzele še zadnje priložnosti tega sveta!

Iz prve roke ste orisali svet, v katerega lahko redkokdaj pokukamo. Pa četudi to storimo, nam ostane marsikaj skrito. Brez usmiljenja ste razgalili medsebojne odnose, tudi staršem niste prizanašali. Pogumno ste jih okrivili za marsikaj, kar se vam je v otroštvu hudega dogajalo. Prijazno prizanesljivi ste bili do različnih humanitarcev, ki so prihajali v vaš dom, četudi vam več kot toliko niso mogli pomagati. Pravite, da jih je mama znala oviti okoli prsta. Brat, ki je bil bolj vodljiv, kot ste bili vi, se je v rejniški družini kolikor toliko dobro znašel. Danes ima poklic, redno službo. Skrbi tudi za dva otroka, z njuno mamico se je nedavno razšel, ker si je našla drugega.

Ko ste to izvedeli, vas je zelo prizadelo. Strah vas je, da sta z bratom zaznamovana, da zaradi težkih razmer v otroštvu nista sposobna dovolj ljubiti, si ustvariti družine. Draga Renata, ni treba, da ste črnogledi! Danes gre narazen veliko parov, med njimi so tudi takšni, ki so imeli zelo srečno otroštvo! Ni jih tako malo, ki so imeli urejeno življenje, dovolj pozitivnih vzorcev okoli sebe, ki bi jih morali obvarovati zablod. Pa jih niso! Ravno tako so počeli marsikaj, česar ne bi smeli.

Po vsem, kar ste mi napisali, sklepam, da skozi življenje niste šli slepi in gluhi! Iz izkušenj, ki niso bile lahke, ste se tudi marsičesa naučili. Zmeraj ste iskali rešitve! Drži, da je bil tisti napad na tetinega part­nerja nepotreben in vam ni v čast. Že to je veliko, da dejanje obžalujete, da ste si prisegli, da se ne bo nikoli več ponovilo. V letih, ko ste bili prepuščeni sami sebi in družbi, ki je bila tak­šna, kot je bila, ste doživeli marsikaj. Morda boste o tem obdobju kdaj kaj napisali, sebi v spomin, drugim v poduk?

Zavedati se morate, da smo ljud­je na splošno zelo vzdržljivi. Da ne velja zmeraj tisti pregovor, ki trdi, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Ta pregovor prej kot ne daje potuho zgolj tistim, ki iščejo izgovore, da se jim ni treba poboljšati. Verjamem, da ne marate moraliziranja in očitanja, kdo pa ju? Od pametovanja nima nihče nobene koristi. Zato ste hvaležni tisti gospe z Rdečega križa, ki vam je ponudila roko, ne da bi vam očitala stvari, ki ste jih v preteklosti storili. Verjetno je imela dober občutek za sočloveka, vedela je, da naredi lepa beseda veliko več kot dolge pridige.





S kolegicami vam je pomagala, da ste si uredili skromno sobico. Dokler niste sami dovolj zaslužili, vam je prinašala oblačila in hrano. Nikoli je ne boste pozabili. Ne nazadnje, zelo človeško je, da ste potrebovali nekaj časa, da ste zlezli na zeleno vejo!
Obdobje, ko ste se prilagajali na nova pravila, ni bilo lahko. Pogosto vas je prijelo, da bi vse skupaj poslali k vragu in se vrnili v tisti zabojnik, k prijatelju, ki to ni bil, saj vas je izkoriščal. Če se mu ne bi uprli, bi vas prodal za steklenico vina. A bil vam je domač, nanj ste bili navajeni, predstavljal vam je zelo poznane vzorce, v katerih so živeli tudi starši.

Sami ste se odločili, da boste pod takšno preteklostjo naredili črto! Kar je bilo, je bilo. Vem, da bo še težko, a če ne bo šlo drugače, si vsako jutro, ko vstanete, ponavljajte: Renata, ne bodi kot starši! Ne bodi kot moški iz zabojnika! Hkrati pa bodite hvaležni za vse izkušnje, ki ste si jih priborili, saj so vas naredile takšno, zelo dragoceno in posebno, kot ste danes. Fant vas ima rad. Z napakami vred. Kar je dobro. Še več: celo hvaležen je vaši usodi, da niste kakšna cmera, ki za vsako figo meče puško v koruzo. Z vami bi rad delil življenje, si ustvaril družino, obenem pa tvegal, da bo življenje ob vas pestro, adrenalinsko, nepredvidljivo.

Ne vznemirjajte se preveč, če nimate toliko izobrazbe kot on. Učimo se vsak dan, vsak trenutek! Če boste odprti za izkušnje, za znanje, ki ga pridobivate tudi na neformalen način, lahko nadomestite marsikatero šolsko uro, ki vam manjka! Za skupno življenje bo zelo pomembno, da boste vztrajni, odločni in dovolj močni, da ne boste klecnili ob prvem polenu, ki vam bo morebiti priletelo pod noge. Tudi partnerstvo je proces, ki ga je treba nenehno vzdrževati, graditi, se mu posvečati. Že en sam samcat dan, ko »gremo po svoje«, lahko v medsebojnih odnosih naredi razpoko, četudi nevidno, a vendarle.

Za borce, kot ste vi, je strah v sredini votel, okoli pa ga nič ni. Verjemite, zmogli boste! O tem nimam čisto nobenega dvoma! Vse dobro vam želim, ko bo dete prijokalo na svet, se mi pa le še oglasite. Vesela bom!