Zgodba o temi (ki nam jo razsvetljuje elektrika)

Zgodba o temi (ki jo zdaj razsvetljuje elektrika)

Z nostalgijo, žalostni se bomo spominjali časov, ko o energetiki nismo vedeli skoraj nič. Zdaj se v medijih pojavlja vsak dan. No, naftna kriza nam je kar dobro podkurila. Starejši se spomnimo časov, ko smo imeli parne in neparne dneve, pa bencinske bone, ker so cene nafte na trgu letele v nebo, pa spet dol, celo plačilo si dobil, če si v nekem krajšem obdobju porabil nafto in spet si jo plačal desetkrat (in več) več, kot so dejanski stroški pridobivanja nafte. Tako pač deluje trg, če se trguje z robo, ki je pomembna in nima konkurence. Veliki igralci znajo regulirati tak trg tako, da sami pošastno bogatijo na račun vseh ostalih (družbe). Tudi vojne netijo, če je treba. In šele takrat, ko nafte ni ali je cena enormno visoka, spoznamo, kaj za nas pomeni nafta. Ni je v neomejenih količinah in ni le pogonsko gorivo, prisotna je skoraj v vsakem proizvodu.

Parni stroj in premog sta pognala tehnološki razvoj. In kapitalizem. Pred tem je človeštvo okušalo suženjstvo, kasneje pa fevdalizem. Kapitalizem je ustvarjal krize, vojne in sprožil socializem – komunizem. Nafta je pri tem igrala pomembno vlogo, a šele trg (profit) nas je zdramil, da smo spoznali, kako pomembna je za nas.

Na prelomu stoletij se je kot vir energije v družbi uveljavila električna energija (elektrika) – po zaslugi (malo tudi našega) Nikole Tesle. Je pomembno javno dobro, za razliko od nafte, ki je vseskozi na trgu, tržno blago. Navdušeni smo bili, kaj vse nam je omogočala. Tudi revolucije informacijske tehnologije (IT9 in umetne inteligence brez nje ne bi bilo. Zato je bila pretežno v lasti držav oziroma družbe, tudi v ZDA, kajti za družbo je bila prepomembna in brez konkurence. Elektroenergetski sistem (elektrarne, omrežje in porabniki) je tesno povezan tehnološki sistem, ki v sebi nima hranilnikov (bazenov, tankerjev ...), ampak morajo elektrarne vsak trenutek proizvesti toliko elektrike, kot je porabimo. Zato večji kot je ta sistem, bolj je ekonomičen, stabilen, kvaliteten in zanesljiv. Je naravni monopol. Ni logično, da bi na istem prostoru zgradili dva sistema, ki bi med sabo konkurirala, za to ni nobene računice, temveč je v vsaki državi le en sistem in še ta trdno povezan s sistemi sosednjih držav v velikansko tehnološko celoto. Elektrika je zato postala samoumevna, vsak trenutek vsem dostopna v dogovorjeni količini. Kako pride elektrika do vtičnice, nas ni zanimalo. O elektriki se je govorilo le, ko je njena cena malo poskočila (za nekaj odstotkov), ali ko je bilo treba zgraditi nov energetski objekt – in, seveda, kadar je sistem (za kratek čas) mrknil. Takrat se je vse ustavilo.

Pa se je socialistični blok sesul sam vase. Kapitalizem je zadihal s polnimi pljuči. Tu je globalizacija, prost pretok kapitala. Vzplamtele so vojne. Nastajajo novi centri moči. ZDA izgubljajo primat. Finančni trgi upravljajo svet. Temu pravimo neoliberalizem. Javno dobro postaja nekaj slabega. Vse je treba privatizirati, ker da je le zasebnik dober gospodar (?). Ni čudno, da je na vrsto prišla še elektrika, ko pa obrača ogromne denarce. Začeli so seveda v ZDA. O krizi v Kaliforniji sem že pisal. Novi privatni lastniki sistema so poskrbeli za »optimizacijo« in dobičke. Manjša ponudba elektrike od povpraševanja na trgu dviguje njeno ceno. Poskrbeli so za osiromašenje sistema in pomanjkanje elektrike, kar jim je na hitro prineslo ogromne dobičke, a tudi pripeljalo do male katastrofe. Ponavljajoči in vedno daljši mrki so naredili ogromno škodo celotni družbi. Pa so obrnili ploščo. Odgovornost in vse stroške ter tveganja pri dobavi elektrike so vrnili državi. A elektrika je morala vseeno na trg. Sistem so organizacijsko razbili, ločiti (neločljivo) elektrarne od omrežja, da od njih trgovci za leto vnaprej zakupijo poceni elektriko, ki še ni proizvedena, in nam jo kasneje prodajajo nazaj po (ho ho) višji ceni. S tem niso le povečali stroškov delovanja sistema, ampak zelo povečali ceno te energije za potrošnike, ki zdaj tudi niha kot nora, sistem pa peša. Najhuje bo, ko se bomo morali začeti soočati s temo, z mrki! Kopirali so naftno krizo na elektroenergetsko področje z uvedbo trga z elektriko, le da bo ta kriza neprimerno hujša.

Elektrika je spet poceni in mudi se z zaprtjem Teša? To je priložnost za trgovce, da sklepajo pogodbe z našimi elektrarnami (ki jih večinoma upravljajo bivši trgovci). Zaprtje Teša, ki proizvaja skoraj tretjino naše elektrike, bo »zagotovilo« pomanjkanje, in tako nam bodo trgovci zlahka prodajali (poceni) elektriko iz Dravskih elektrarn Maribor (DEM) in Jeka ter uvoza po »ho ho ho« (borzni – tržni) ceni! Draga elektrika iz Teša bo takrat morda celo hudo poceni. Upam, da se motim! A izkušnja, kako smo s pol milijarde dokapitalizirali HSE, ki je tudi lastnik Dravskih elektrarn, zraven pa je klecnilo še gospodarstvo in ostala družba, mi pravi, da je upanje zaman. Kaj nam pomaga izgovor, češ da »nam taka pravila postavlja Evropa«! Kaj bo, ko bomo zadosti osiromašili sistem, postali velik uvoznik (drage) elektrike (že zdaj smo med najdražjimi v Evropi) – in v teh negotovih časih, ko bo vsak moral poskrbeti zase, tudi uvoza ne bo. Ugašati bo začel sistem. Začeli bomo okušati temo. Ne bo lahko.